Sobotne priloge

Kar ne zmanjka jih. Vsak ima kakšno nujo. Odvračajo slabe misli, umirjajo. Brišejo potrebo po denarju in ne stokajo o težavah. Potrebujem jih in oni mene.
Kanček čisto naravnega, za večino neopaznega. Kaj nama "Dominikanska republika"?
Z Ruth sva si zaželela navala zvokov, napada harmonij, popolnoma kontroliranih tonov. V Besnici, pod šotorom, bolj namenjenim ansamblom 'goveje muske', so vsa pričakovanja izponili Perpetuum Jazzile. Prevelik šotor ali premalo ljudi? Kar sploh ni bilo pomembno. Struktura poslušalstva evidentno drugačna kot lani v Cankarju.

Zasedba okrnjena. Zvoki popolni!



A poslušalstvo, čeprav maloštevilno, je bilo v celoti mnogo srčnejše, kot lansko ljubljansko. Presenečen jaz, presenečni izvajalci. Na koncu smo stali in peli ' ...o happy day!!!'
Za puhaste objeme sreče ne rabim denarja. Za nesrečo pač!

Itoigawa - mrtev les

Čiščenje in obdelava debla. Umetno zavit okoli svoje osi ne dopušča napake. Narobe določena mrtva vena pomeni odmiranje vej.

Šari
Jini so obdelani. Ko bo definirana krošnja se bo pokazala njihova skladnost. Ali neskladnost.

Samo drevo ponuja kar nekaj rešitev. Po temeljiti študiji je jasno, da bo za letos deležno le še intenzivnega gnojenja in pinciranja. Stranske veje so še prešibke.

Itoigawa izziv

Ponovni stik z bonsaji pospeši željo po ustvarjanju. Zgodnje poletje ni ravno pravi čas, vendar so vrste, ki to dovoljujejo. Predvsem brini. Težim k napredku, nadgradnji znanja. Za to potrebujem dober material.

Juniperus chinensis 'Itoigawa' je rasel pri mojstrih na Japonskem. Zrel čaka na uskladitev, preobrazbo.

Malo čiščenja za začetek. Odkrivanje skrivnosti, potenciala.

Sledi sedenje. Obračanja in prestavljanja v mogoče ter predvsem nemogoče položaje. Imaginacije. Treba bo izbrati pravo. Poooočas pa z andohtjo!

Spet me preseneča in hkrati veseli, da ni prepričal potencialnih kupcev. Predvsem zaradi cene.

Krajšanja

Japonski črni bor - Pinus thunbergii
Njegova nenavadnost me je poleg enkratne razvejanosti prepričala, da je pred nekaj tedni našel prostor pod slovenskim soncem (in dežjem). A o tem v jesensko zimskem času, ko bo čas za resenjše posege. Do takrat bo treba delati na zgostitvi vej in krajšanju iglic. Tehnika je enaka kot pri ostalih borih s parnimi iglicami - ruševje, rdeči bor. Postopek je znan, a zaradi pravilnega timinga opravil, zahteven.

Včeraj je bil čas krajšanja močnih poganjkov. Srednje močni so bili postriženi pred 14 dnevi. Napaka? Njet.
Poleg krajšanja poganjkov je svetloba ključnega pomena za nastavljanje novih brstov v notranjosti. Krošnjo sem zato "odprl". Oblika sedaj ni pomembna. Važna je vizija.
Celtis mi je vzel šolsko uro. Nabralo se je za 10 litrov odstranjenih vejic. Žival odganja na vseh koncih.
Janezova Pyracantha je našla začasno domovanje v mojem vrtu z namenom, da bi njeno bujno cvetenje lahko občudovalo čim več oči. A vreme ji ni naklonjeno.

Azeleja pa se šopiri že štiri tedne. Pod streho in ne na direktnem soncu se še vedno cveti na polno. Lola je dobila nov, večji življenjski prostor. Zaenkrat je še zmedena.

Kdo pa ni?

Ni počitka

Po razstavi v Monsu so bonsaji polegli po stojalih in policah. Razen vsakdanje oskrbe niso bili deležni večje pozornosti. Ni bilo ne časa, ne potrebe. Potem pa pride dež, z njim čas in umirjen sprehod med navidezno počivajočimi drevesi razkrije, da življenje teče naprej, temperaturi primerno. Bonsaji živijo. Ne oproščajo malomarnosti ali pozabljivosti.

Listavci z novimi poganjki hlepijo za soncem. Pravočasno in pravilno krajšanje poganjkov skozi celo sezono je za korektno razvejanost ključno. Pozimi ožičena drevesa že prosijo za sprostitev. Gosenice, uši in bolezni...

Celtis mora k frizerju.

Azeleje bodo počasi odcvetele. Čas za temeljite posege nastopa naslednji teden.
Iglavce že napada rdeči pajek. Po spomladanskem pinciranju poganjkov je pri nekaterih vrstah že potrebno krajšanje.
Pri cipresih je svetloba ključna za normalen razvoj iglic, predvsem v notranjosti krošnje. Čiščenje, pinciranje ter žičenje.
Število dreves je obveznost.
Povrhu bo treba počasi v hribe. Z odprtimi očmi.

Kolo in narava

Lani sva z Rokom obiskala Jana Kopko na Češkem. Nepozabna kolesarska tura je v meni prvič zarezala poseben užitek. Bil je drugačen dan. Zadnji vikend sem pričakoval nekaj podobnega. Tura je bila čustvena zaradi prijateljev in prečudovite narave. Ta pa na kolesu za moje dojemanje prehitro menja sekvence. Tisoče detajlov ostane neopaženih ali bežnih.

Da o dveh poletih čez "balanco" in treh dodatnih bolj normalnih padcih ne govorim.
Ostajam ljubitelj hoje.
Kolo bo še naprej potovalno sredstvo in treninški pripomoček. Največja prijatelja očitno ne bova nikoli. Prijatelja pa še.

Čez Pohorje

Na Aljaski poleg sebe najdeš tudi prijatelje. Skupek enakomislečih z leti izvrže nekaj posameznikov, ki so bližje središču, s katerimi za pogovor ne rabim besed. Marco Berni, Roberto Ghidoni in Rok so ravno to. Odtrgali smo se iz krempljev vsakdana in s kolesi zaužili Pohorje.