Macesen Veliki

Jeseni bo štiri leta odkar sva z Matejem krivila hrbte pozno v noč.  Grozil mi je s smrtjo, če ne preživi...

Pa je. Oba sva še živa. Macesnu sem lani privoščil veliko sonca, veliko mene. 

Odzval se je. Butnil v zeleno in končno privolil v prvo oblikovanje. Suh les je narava obdelala v nulo. Odrezan del debla je zato izstopal. Z leti bo, močno upam, dober fejk. Postopoma.

 Veje pa, seveda samo tiste glavne, na približno mesto. Dajmo svetlobi pot.

Spomladi pa v posodo. Po moje bom potreboval pomoč...

I feel blue

Ovija, zateguje, vzpenja in cveti.

Tule pa se lepo vidi TRIPS. Dvakrat klikni. Tista moteča palčka v zgornjem delu. Tripsi ljubijo modro:

Zalivamo pa mi.
Dreko peko bi bil tako važen, tako velik, če ne bi bilo Ruth & co;
Drugače povedano, hvala tudi tebi.

p.s.: zadnjič sem pa videl ene, ki so šli kar mimo...?

Lokvanj & co.

Manjkata belouška in žaba. Sta na dopustu.



Bonsaji

Kaj mi pomenijo?

Kako vplivajo name?

So srečni?

 Sem zadovoljen?

Vedno bolj. Pomagajo mi odpirat oči. Pomagajo pomirjat srce.
Čisto tiho so. Pa tako zahtevni. Samo z odprtimi očmi, samo z odprtim srcem jim lahko dam, kar premorem, znam, kar čutim.
Samo takrat, ko smo sami.

 Vse ostalo je razdajanje energije mimo. Z besedami, z učenjem, s prodajo...

 In to, vse ostalo, za ostale, je odrezana, predolgo ožičena veja.

POZDRAV VROČINI

V zhodi

Razmišljam o sončnih vzhodih. Bolj o trenutku dne, ki je pikica časa, ki večini, čeprav ne razumem zakaj (razmislek sledi v nadaljevanju), pomeni začetek dneva. Ne polnoč, ko se nov dan po vseh pravilih začne, ne trenutek čez, ko se dan začne za picajzle, ampak, ko se brez borbe (če bi bil romantik, bi napisal drugače), noč prevesi v temo, ta pa se utrujena preda dnevu. :)

Pa res?

Svetlobi, bolje. Dan pomeni seštevek ur, vseh štiriindvajsetih, dan pomeni svetlobo. Ta pa je različna. Hudo različna. Podobno, kot smo si različni človeki.

Svetloba se, to je defakto, začne s sončnim v zhodom (vzhodom, za Vas ki se razburjate), z zaznavanjem rasti luxov na luxometrih, s pripravo večine spečih na konec sanj, na padec na trda, za nekatere tudi mehka, tla, se začne prej na v zhodu (kar je spet jebica znanstvena, ker zemlja je približno okrogla), z nekaterimi nespečimi, sem hotel v bistvu povedat, ki jo gledamo, svetlobo namreč, in ji določimo bistvo, BIT, za dan, ki prihaja, (dolg stavek, mogoče nepravilen - kaj pa je sploh pravilen stavek?), oziroma jo, večina namreč, prespijo.
Na kratko, z jutrom se dan začne. Vse prej napisano pa o tem, kdaj se začne jutro.

Prespite.

Pre spite. Ker je zjutraj spati tako dobro...

Fejst,
fajn!

Sem pa jaz (govorim o jazu z malo začetnico) drugačne sorte. Prespim prevešanje dneva v noč, milino padca sonca v morje (ki ga ne maram, morja namreč (niti padca-ev nasplOH), kot sem že parkrat povedal), stresa drugega večernega dnevnika (ali po imenu kaj podobnega), plitkost gasilskih veselic, metanje oči za, v soparnih večerih tako privlačnimi ( pa ne v večini), ženskimi obrisi ( beri: mesto, morje in ostali placi, ki me ne potegnejo (ženski čari pač)...),  skratka zaspim.
Vso romantiko tega sveta.

Ker pa nisem romantik, mi dol visi ( čemur zjutraj ni vedno tako (nima nobene zveze z romantiko)), in je baje normalno. Samo ne spodobi se pisat o tem.

No, tehle nekaj parov slikc, digitalnih fotografij, prikazuje PRIBLIŽNO kaj zamujate. Večina Vas. Zaspancev, drugačnega bioritma junakov.
Je pa klik trenutka, če ti že uspe odlimat učke za časa v zhoda, od tega kje, če sploh, podobne trenutke vidiš, kako jih opazuješ, in naj naj, če jih - ČUTITššššššššššššššššššššš.

Hm, toliko zamotanih, slovnično zakompleksanih, nepravilnih, stavkov, samo zaradi sončnega v zhoda.

P.s.: sedajle je zunaj ene 35 stopinj celzijevih.
Če pa je pa tu kaj romantike...????


(oziroma BITI?)

Neznano

Odpeljala me je v neznano. Iskat sva šla mir in si še enkrat priznat, da se ljubiva.
Potem je zaspala.
Odasanjala je proč, z enakomernimi vzdihi, z enakomernimi izdihi. Sredi dneva, pod mogočnim drevesom, ki diha še tišje in nikoli ne spi. Z valovitimi vejami navzgor, proti soncu, v nebo. S tisočerimi prsti oprijeto v slabo in presuho zemljo, se niti ne zaveda, da daje senco, ga sploh ne zanima. Da ona spi, meni pa desna stran možganov začenja s svojo novo, a veeno malo obrabljeno igro.

 Igro vprašanj brez odgovorov, igro  življenja in smrti,

 igro psa

in mačke,

igro brez zaves in gledalcev.
Kot ona v sanje, moj jaz počasi odpleza iz zaboja, po deblu navzgor, po vejah, proti soncu.

Pomagam mu na tisoč načinov. Počasi se mi dozdeva kateri so pravi, kateri pa placebo. V glavnem, na prostost.  K svetlobi. 

 Ker sem slab igralec, ali mogoče čisto iz drugega vzroka, preskakujem poglavja navideznega scenarija.

 Zato se zbudim še preden zaspim.

 Kar pomeni, da sonce ne zahaja, temveč vzhaja. Z mojega drevesa gledano, jasno.

 Počasi, počasi in previdno, mislim dajem krila.

Odsevi

Teden je teoretično minil. Praktično je pred mano še nedelja.
Spet je drugače, kot je kazalo.
In  tudi je.
Drugače.
Kot je kazalo.

Odkar se je kepa stalila, mi ni polagat direktnih ovinkov na očeh publike. Vse je itak posneto, zabeleženo. Vse je možno preverit, samo približat se je treba. Subjektu. Objektu.

Nekoč, po moje v kratkem, bom sporočil o bonsajih.
Spet je drugače.

In pred mano je še vedno nedelja.