Košček torte

En odsek, vod po vojaško, bonsajev tega nedeljskega dne. Po večini neurejnih za fotografijo, umazanih posod in žejnih. Pa kaj. Nekoč, ko pride njihov čas, bo drugače.
Njihov čas je vedno.
In vedno je drugače.
Torej, danes takole:

Smrekova družina:

 Cipresa čaka na dan D

 Zuriški zmagovalec po enem letu  - neobremenjen, svoboden, skuštran

 Boljša, kot je bila pozimi. počasi se bo odpravila v Evropo...

 Azaleja, po dveh letih. Se spomnite tovariši?

Like it! Ne vem zakaj, samo čutim...

Vsako leto drugačen, pa še vedno beli bor...

 Kobayashi se lepo polni. Času čas... še malo

 Še ena azaleja. Krut nebarij in vedno bolj zrela. Gimi 5 years...

 Pa še ena, z domačega vrta. Iz nič v bonsaj. Nič posebnega, ampak ima svoj žmoht.

 Princesa je v dveletni fazi polnjenja. Fertilajz it, much...

 Smreka, sredi zime obdelana, postavljena na mraz.  Ni po pravilih, ampak ... evo!

Javor dela, se širi. Seveda so posode svoja, ops, moja, zgodba.

 Nihče se ni zmenil za tole. Zanalašč ne dam slike prej. Samo potem.
Bo, bo. Enkrat.

Potem so oblaki prekrili svetlobo. Utišali so vročino. A res prihaja jesen?
Ko bi le....
ker potem pride zima :)

Čopov steber

Saj so otroci zato, da uresničujejo očetove sanje, mar ne?

Pinus parviflora 'Zui-sho'

Pinus parviflora 'Zui-sho';  70 cm

The best in my garden at the moment.

Spomini in ljubezni

Najdene, nejprej spravljene, potem založene in na na koncu pozabljene oblekice, cunje, oblačila otrok iz časov, ko so bili še otroci, so izpljunile spomine v solzne oči. Spodbudile so prekratek film o sreči, igri, otroštvu, mladosti, kadre joka in smeha, sekvence ljubezni. Ki jo da samo otrok, tvoj potomec, tvoja kri, geni, tvoj smisel. Strgane hlače so preblisk. Padec s kolesom, kri, objem...kapica z rožico seka z jagodami po celem obrazu, vohuni za premajhnim vrtcem, poljublja babico... knjiga, ki še komaj drži liste zgodovine, vpije aza!!!aza!!!aza!!!,  krčevito lepi zbledelo sliko vaze, ne dovoli meta v smeti...in še...in še...

Zguncani kavč je vonj po plenicah zaudaril po starem. Strgani robovi niso več znak nagajivosti. Zavržen spomin, nikoli pozabljena pravljica.

Čas zavedanja, pravzaprav neke vrste prebujenja, da se cikel življenja obrača navzdol. Iz počasne, nezavedne hoje je, sam ne vem kdaj, prešel v prehiter tek, dir, proti svojemu koncu, proti miniljivosti. Vlaku so se pokvarile zavore. Užitke lepe pokrajine menja strah pred iztrijanjem.

Druge cunje, drugi kavči, novi klobuki, drugačen smeh. Nič več brezbrižnosti. Edino še ljubezen ostaja. Tista pristna, nikoli pojemajoča sila, ki v vseh črnih luknjah pokaže ZAKAJ!!!

Kolko ljubezni premorem?

Je katera večja od druge?

Ne vem. Nimam pojma.

Samo čutim. Dregetam. Za vsako posebaj!

Ogenj

Vroča energija praznih, odsluženih omar. Vžig preteklosti za pozabo. Skladno s kontejnerjem, polnim pozabljenih ali založenih predmetov, medmetov, cunj in smeti. Rajetovo vnebovzetje!

Amen.

Karavanke treking

Sredi poletja v gore, poiskat mir, osamljene, vsaj čimbolj osamljene poti, hlad, sebe. Kam? Tale tura, od Tromeje do Stola je čudovita. Če izvzamem Kepo, polno Avstrijcev, sem v dnevu in pol srečal na poti tri planince in štiri kolesarje. Pot je tričetrtine neoznačena, a z zemljevidom se da.

 Pol sedmih zjutraj.

 Po pol ure sem se že zgubil. Nekaj direktnih, in navpičnih, skozi visoko mokro travo in praprot...

 Skoraj dve uri sem lomastil po gozdu do Podkorenskega prelaza. Potem pa...z užitkom od mejnika do mejnika...

 Točno opoldne - Trupejevo poldne!

 Kepa, Stol...daleč. Veliko bolj, kot se vidi na zemljevidu...

 Kepa. Gomazeča, ampak vseeno lepa.

 Rožca, drugačna kot pozimi. Končno lahko napolniš zaloge vode. Pastir je faca.

 Senca kaže, da bo treba počasi mislit na počitek. Da o nogah ne govorim...

 Golica...

 Še prej pa...takole je lepše. Namesto smrčanja in vonja po švicu na skupnih ležiščih, šum vetra v krošnjah in tisoči glasov živali...

 Odliman ob petih, v mrzlo jutro, v veter...

 Tega še vedno ne razumem---

 Pod Belljščico. Eno uro v travo, v vesolje...

Da je bil namen ture podaljšan in o vzrokih zakaj ne bom. Tole je bilo vredno, delujoče.

Ogrodje

Tako v p... kot letos, moje telo še ni bilo. Posledice spomladanske bolezni, vključno z zdravili, ki so sicer pomagala, ampak me po drugi strani porušila, me gonijo po labirintih in me ne izpustijo. Niham z energijo. Plitko valovim. V brezvetrju cincam na mestu, čakajoč na napovedan zimski orkan. Zavedam se, da me bo, če bom še naprej tu in tak, neusmiljeno butnil v stene, me razbil kot... Kjer je volja je moč. Preverit grem. Vzel sem si dopust za krpanje konstrukcije.

Vzel sem si čas, vzel bom spalko, nahrbtnik, čopič, zaščitno barvo...Prebarvat grem ogrodje. Da ne zgnije, da se ne sesuje. Vase. Ko bo zaščiteno, se vrnem. Razen če mi prej ne spodrsne.

Najini gozdovi

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.

Temni so robovi oblakov nad krošnjami  dreves.

Bežiš pred težo lastnih sanj,

bežiš pred ritmom vprašanj,

bežiš pred lenim časom, ki stoji.

Hitre in deroče so reke najinih očes.

Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

Igraš se stežo lastnih sanj,

igraš se z ritmom vprašanj,

igraš se z lenim časom, ki stoji.

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Divje in surove živali najinih želja.

Bistri in žareči kristali najinih solza.

Klečiš pred težo lastnih sanj,

klečiš v ritmu vprašanj,

klečiš pred lenim časom,

KI STOJI!

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Ne pozabi, VEDI,

 važno, pomembno, bistvo,

to  je ZDEJ!!! (sedaj)

BESedilo:

Gal Gjurin

Priveski:

Raje