Spet Egon

Z Egonom, mala baraba se v 3D obliki pokaže le občasno, sva imela tihi pogovor....
pravzaprav je bila tišina hrupna.
Na koncu sva se sporazumela.

Vrne se, če mu lahko verjamem, v bližnji prihodnosti.

Če ne bom shujšal, mi bo navil ušesa in, kar je skrb vzhajajoče, se nikoli več, ama res nikoli, ne bo vrnil.

Res ga imam rad.
Je del mene.

Nekoč sem mu rekel:
"Nikoli, nikoli, te ne bom razočaral"

Danes razmišljam o besedah.

Razmišljam o sebi,
ki sem izrekel besede.

slike sledijo jutri.

p.s.: včeraj je bilo jutri, in danes je jutri in jutri bo jutri....

in danes je danes:

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. 
Po  petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. 

Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.

Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade niti koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. 
Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. 

Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. 

Prekrivanje je prikrivanje. 
Je pesek v oči.

Zavedam se časa. 
Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasadah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. 

Uživam v  unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj       ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. 

Z namenom.

...sem zapisal pred štirimi leti.
in še vedno stojim, flikam, ljubim! 

Dandanes

S sabljo,
na srcu kovano,
nad ščinkovcev krošnjah,
nad potuhnjeno rodnost  neplodnega pogana,
nad Njega
ki ga ni,
nad opaž prihodnosti,
obok prihodnjih dni.

S pepelom v oči,
bolan od alergije,
z zaseko polno maščob,
s svastiko čez oči,
hrkajoč v burji nevsakdanjega vskadana,
gledam dnevnik v slušalke namišljenih zgodb,
peljem srečo na vozu prevoda lastnega sebe,
kot seno,
balirano v MI,
verjamem,
a ne vem,
da nismo prodani!


A,
en sam podlež,
zvit v kačo
piči, sika,
če je treba
tudi nogo domačo,
Sreča!
Ne vidi,
v kruh zapečeno naroda kračo.

Boemske puščice v srce,
v slike,
bonsaje,
vsakdan,
Ljuba moja,
rad te imam!

In boli me patak za nizkotne, bežeče pojave.

Jebemti da res!

AMZS, DARS, POLICIJA - prošnja

Guliver, galjoti,
srebrnina, zlatnina,
črn audi,
avtoceta,
umik,
180 na poti.

Hočem  DOMOV!

Živ.

Brez žmigavca v nebo.

p.s:  Prosim nadrejene da pregledajo vse črne audije. 

Po nekajmesečnem opazovanju sem zaznal, da jim ne delajo smerokazi,
da imajo pokvarjene sklopke in motorje, vozijo namreč konstantno 160 km/h in več,

vozijo samo po levem prehitevalnem pasu,

in utripajo jim dolge luči

Kar se tiče izpuhov v primerjavi z VW me ne zanima.

Hvala za odgovor.

Rajko

BONSAJI MISTI

VABLJENI !

Lolek in Lola

Ljubezen, stara 23 let.
In ko mene več ne bo (sicer bom še vseeno),
bo Lola neznance presenečala z izrazitim
Dober dan!
Ona misli resno.

Jaz nikoli.

In to ne pomeni da sem neresen!

Nič...in vse

Nič ni iluzija, vse je res.
Prej ali slej.
Oziroma nekoč ali potem.

Nič ni rumeno.
Sploh če je belo ali rjavo.
Lahko je tudi črno.

Nič ni pomembno.
Vse je nepomembno.
Razen tistega, kar je zelo pomembno.

Nič je nič.
Vse je vse.

Vmes, tako, malo po ovinkih,
vijuga  življenje.

Rdeče?
Iluzorno?
Prehitro?

In sanje so dovoljene!

Če...

Kalibrirane poteze vsakega momenta ojačajo posluh Egona,

če ležiš na kvači in na pol spremljaš dogodke minulih trenutkov na TV, obglavljenih z redaktorji ( ali kdorkoli so že),
če hodiš po mahu, ki je vsaj desetletje bil boj med vlago in soncem,
če namesto zaseke na polnozrnat kruh namažeš ajvar,
če se vsedeš v senco, zamižiš in vidiš sonce,
če prdneš, ne da bi te bilo sram (Mercator),
če rečeš prijatelju: ej stari, rad te imam,
če zamižiš, vidiš svoje otroke, in ti preteče solza sreče,
če sanjaš o preteklosti,
če stopi skozi vrata in ji rečeš - LJUBIM TE!,
če sanjaš o prihodnosti,
če čutiš - da si sem Jaz, še vedno svoj Egon!

p.s.: moč čustev je obratno sorazmerna od zgoraj navzdol

in še bi lahko dihal...

Šekspir

Ni me sram. Nisem pa zadovoljen.
Pravzaprav sem nejevoljen.

Zredil sem se.
Osem kil od povprečja zadnjih desetih let.

A zakva?

Nekaj izgovorov bi našel, pa ne gre tako.

Na primer:
- preveč jem
- ne gibam, muvam toliko kot sem, ko sem treniral za Aljasko (niti približno)
- vsak čas bom 54 (let)
- hrana ni več, kar je bila
- ...

Pritiska imam za izvažat, holesterol je na meji,
glava pa počiva v miru.

Mislim da je v tem problem.

Vse mi dol visi,
razen kadar stoji.

Brigajo me politika, begunci, včerajšnji sneg...

Ne tečem.

Plazim se po obronkih svoje sedanjosti,
z dioptrijo na +2 gledam  vse strani
in iščem bodalo,
ki bo prebilo trenutni balon Nejaza.
Budalo,
mislim...

Ali Sem?
Ali Nisem?

To je vprašanje.
Shakespeare ni imel pojma.

Aljaska...

Včeraj ponoči je moj um v meni prebudil veter s severa.

Zaseden v sedaj,
ob dveh ponoči,
malo zatem ko so nekateri, eni znani, večina neznanih,
pritisnili na pedala, oprti na palice,
koordinatno v McGrath, podaljšano v Nome,
zarili psihofizične sposobnosti v Zimo,
mi je od leta 2003 do 2012 piš severa sedemkrat trgal notranjost,
sledil sledem kreacije osebne preteklosti zaznamovane z divjino, snegom, neskončnostjo in bistvom.

1800 kilometrov od Knika do Nomea,
počez čez divjino Aljaske,
IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Sedem vlečnih konjev ene osebnosti,
sedem poizkusov,
sedem zgodb...

Nobena dokončana.

V pršenju dežja zunaj, se preobražam v zahod,
ki je prav tako deževen,
se tresem v preobilici dobrega
in miniaturno trpim.

Da nisem.
Da sem!

Sedem palčkov.
Nihče mi jih ne more vzeti.

Sedem orgazmov moje Biti.

Eni pridejo prej, drugi kasneje... a so prišli.
Vedno prezgodaj.
A prišli so.
V objemu tistega, kar sem poleg svojih - LJUBIL.

Danes?
Povišan pritisk in nedokončane sanje.
Ljubezni so druge.
NIČ SLABŠE.
LE ČISTO DRUGAČNE!

Ti obračaš, 
življenje obrne!

Srečen sem!
Tudi brez tebe,
Aljaska!