Dan nato,
zatem,
ko se čustva umirijo (pri meni pač ne),
ko se solze posušijo,
je ostal zvezdni prah,
nabit z nasmehi, s pozitivno energijo.
Ki ste Vi,
701 Vas, in več,
ki ste z vsakim korakom,
vdihom in izdihom utripajočih src,
za trenutek, za pikico,
pozibali v nepozabo mojo - vašo - našo,
Ruth!
Vedno in povsod nasmejano.
Tudi po šestih, dvaiinštiridestih, dvestotriinpedesetih... kilometrih,
tudi po nesprespanih nočeh,
tudi...
Bila je cvet!
Ostala je cvet.
Edini,
ki nikoli ne bo uvenel!
In Vi,
in jaz, Pia, Mihi, Jan..
smo voda,
smo hranila,
smo svetloba.
ZANJO!
ZAME!
ZA VSE NAS!
Pišem ti pismo.
Tako, kot sem ti jih pisal vedno. Le še večkrat te objemam, le še bolj te pogrešam.
Ker bolj ljubiti Te se ne da.
In na koncu"...še malo"... !?
Čas s specifično težo pritiska nate kot dvoumne stare sanje.
Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času.
Ampak, tudi če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati.
Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta.
So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.
"Ampak še vedno ne vem, kako sploh živeti", rečem.
"Prisluhni vetru", reče ona. "Zmogel boš!"
Pokimam.
Haruki Murakami Kafka na obali (malo prirejeno -- )