Namreč

Klimatsko gledano sedim v pozni jeseni.
Sneži namreč.

Življenjsko gledano objemam novo pomlad.
Cveti namreč.

Filozofsko gledano spajam sedanjost s prihodnostjo.
Vezivo je preteklost.

Klišejsko gledano sem še vedno isti Jaz. Isto ime in spol namreč.
Las imam vse manj namreč.

Biodimačno gledano sem nekje na meji. Zelo dinamičen in " bio što bio".
Što bih ja  bez mene namreč.

Športno gledano se prestopam naprej s pulzom pod laktatno mejo.
Vzdržljivec namreč.

Moško gledano nimam problemov s prostato in erekcijo.
Nič o teži namreč.

Versko gledano sem še vedno ateist, vendar močno verjamem vase.
Torej nisem ateist. Namreč.

Splošno gledano sem na splošno zelo srečen in zadovoljen.
Namreč.

Pesem dr. Kilgora: Nikoli ne podcenjuj jeseni

Postane šale so se zavlekle v infidibulum jesenske sivine.

Prebijajo ozmotski pritisk enoumnih celic, s svedri, nabrušenimi na vizije ( zelo trden material),

s kremplji navznot.

Kjer je NIČ.

S temperaturo blagega privdiha nevednosti krešejo iskre,

da bi zakurile ognje,

obrambo bodočih zim,

oddajale toploto.

V vesolje.

Področja vojn zamenjajo s plišastimi vzdevki anorganskih spermijev,

sposobnih prilagajanj v tem načrtovano  idiotsekm svetu,  s sejanjem semen žit,

ki obrodijo dvakrat letno.

                                          Enkrat seme, drugič pamet...  

itd...

itd...

je dejal Kilgore Trouth,

nesojeni nobelovec iz leta 1979.

Jaz pravim,

živela jesen,

živelo življenje!

MEDNARODNA RAZSTAVA BONSAJEV - MEDVODE

Drevesa, ki sem jih razstavljal:

CHMAMECYPARIS OBTUSA: nagrada za najboljši bonsaj po izbiri obiskovalcev

PINUS PARVIFLORA - ZUICHU

JUNIPERUS CHINENSIS

CHAMAECYPARIS PISIFERA

 

In še zmagovalno drevo po izbiri komisije: PINUS NIGRA, oblikoval in lastnik Nik Rozman

RAZSTAVA BONSAJEV - VABILO

Uvid

Malo zatem, tik pred zdajci,
v bistvu prav sedaj,
sem razširil obzorje in
uvidel.

Moje roke imajo pet prstov.
Premikam jih s svojo voljo
in podzavestno.

Odvisno kaj delam.

Oziroma sploh ne delam nič. (kar je zelo redko)

Razmišljam o sedanjosti in o prihodnosti.
Preteklost sem že doživel.

Rad imam krompir.
In ajvar.
Ljubim življenje, Bobo, otroke in prijatelje.
Ni jih veliko.

Ne hodim po brezpotjih.
Ker sem našel pot.

No, tolk o tem...

JAZ

Pa taka faca si bil..
Aljaska, pa noji , Ruth,  pa vrtnarija, Pa sploh...

...mi  je dejal mimoidoči.

Zavit v svoj svet. S kančkom fokusa v mojo preteklost je neveden kljuboval, vsaj mislil je tako, mojim vetrovom s severa.

Sedaj z juga.

Ker me kao pozna. Ker je bral, sva se ob pivu pogovarjala, je gledal net ...in zato ve.
Ker vidi moj spremenjeni, odebeljeni okvir.
Ker je razočaran,
da Jaz,
meni edini Jaz,
na pogled nisem več, po njegovem,
JAZ.

Ponudil sem mu očala, nekje sem celo zbrskal lupo,
rahlo razgrnil vse manj las na osiveli lobanji
in ga prosil če pogleda,
če lahko vidi
VZROK.

Dejal je, da sem res drugačen.

Eto, tako gre to.
V očeh nekoga,
ki ne ve,
da sem JAZ
eden in edini.

V vsakem pogledu.
Tudi njegovem.

Danes grem k frizerju!

Spet Egon

Z Egonom, mala baraba se v 3D obliki pokaže le občasno, sva imela tihi pogovor....
pravzaprav je bila tišina hrupna.
Na koncu sva se sporazumela.

Vrne se, če mu lahko verjamem, v bližnji prihodnosti.

Če ne bom shujšal, mi bo navil ušesa in, kar je skrb vzhajajoče, se nikoli več, ama res nikoli, ne bo vrnil.

Res ga imam rad.
Je del mene.

Nekoč sem mu rekel:
"Nikoli, nikoli, te ne bom razočaral"

Danes razmišljam o besedah.

Razmišljam o sebi,
ki sem izrekel besede.

slike sledijo jutri.

p.s.: včeraj je bilo jutri, in danes je jutri in jutri bo jutri....

in danes je danes:

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. 
Po  petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. 

Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.

Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade niti koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. 
Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. 

Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. 

Prekrivanje je prikrivanje. 
Je pesek v oči.

Zavedam se časa. 
Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasadah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. 

Uživam v  unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj       ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. 

Z namenom.

...sem zapisal pred štirimi leti.
in še vedno stojim, flikam, ljubim! 

Dandanes

S sabljo,
na srcu kovano,
nad ščinkovcev krošnjah,
nad potuhnjeno rodnost  neplodnega pogana,
nad Njega
ki ga ni,
nad opaž prihodnosti,
obok prihodnjih dni.

S pepelom v oči,
bolan od alergije,
z zaseko polno maščob,
s svastiko čez oči,
hrkajoč v burji nevsakdanjega vskadana,
gledam dnevnik v slušalke namišljenih zgodb,
peljem srečo na vozu prevoda lastnega sebe,
kot seno,
balirano v MI,
verjamem,
a ne vem,
da nismo prodani!


A,
en sam podlež,
zvit v kačo
piči, sika,
če je treba
tudi nogo domačo,
Sreča!
Ne vidi,
v kruh zapečeno naroda kračo.

Boemske puščice v srce,
v slike,
bonsaje,
vsakdan,
Ljuba moja,
rad te imam!

In boli me patak za nizkotne, bežeče pojave.

Jebemti da res!

AMZS, DARS, POLICIJA - prošnja

Guliver, galjoti,
srebrnina, zlatnina,
črn audi,
avtoceta,
umik,
180 na poti.

Hočem  DOMOV!

Živ.

Brez žmigavca v nebo.

p.s:  Prosim nadrejene da pregledajo vse črne audije. 

Po nekajmesečnem opazovanju sem zaznal, da jim ne delajo smerokazi,
da imajo pokvarjene sklopke in motorje, vozijo namreč konstantno 160 km/h in več,

vozijo samo po levem prehitevalnem pasu,

in utripajo jim dolge luči

Kar se tiče izpuhov v primerjavi z VW me ne zanima.

Hvala za odgovor.

Rajko