Led

Previsoka temperature in vlaga sta dobra samo za razvoj in prenašanje virusov. Po pogovorih znancev sem jo kar poceni odnesel. Dva dni pa se počasi vračam v naravo. Mal še hropem, vmes pa kolnem. Led po makadamu, po skalah. Namesto snega. Če ne bi imel Icebugov, najboljših čevljev z žebljički, bi bile te poti prenevarne. Tako pa s pomočjo palic uspešno ohranjam navpični položaj.

Če že ne v dolini, bo zgleda vsaj v hribih namedlo obilo snega. Čakajo me dnevi gaženja. S tekmovanimi tekaškimi smučmi za klasiko -Karhu je to kar garaško delo. S tekaško turnimi smučmi, malo širšimi in le kanček težjimi, gre lažje. Madshus - Birkerbeiner so preizkušene. Na Aljasko vzamem oboje.

Dilema teže je kljub štiriletnim izkušnjam še vedno prisotna. Koliko in kaj vzeti na pot? Spet bo končna odločitev padla tik pred zdajci. Filozofskih MALO JE DOVOLJ moram preračunat v moč in pogoje. Pa se filozofija zgubi v naravi, kjer premalo pomeni bolečino in domov, preveč pa bolečino in naprej. Odvisno od pogojev. In moči. In volje!

Primer - PREMALO

Do odhoda še 35 dni. Samo.

Logistika

Kašljam kot star prepovedan kadilec. Boli me glava. Nič v skladu z odštevanjem (do odhoda samo še 38 dni) in posredno s plani. Povrhu pa še zima, če se temu sploh lahko tako reče, opleta s toplino in dežjem.

Čas, ki ga lahko izkoristim za utrjevanje glave in za logistiko. Oboje je enako pomembno kot sama fizična priprava.

Problemi in problemčki, rešljivi in nerešljivi, vprašanja in odgovori:

* ČAS. V 38 dneh uskladiti delovne obveznosti, trening, finance, družino...

* TRENING. Snega v dolini ni. Sploh. Na Pokljuki in Jelovici ga je bolj za vzorec. dosedanji treningi so bili splošni, dolgi. Sedaj je čas za specialne. Smuči in pulka, hoja in pulka. Namesto po prostranstvih, bo treba drpajsat kilometre na omejenih odsekih zasneženih gorskih cest. Gor, dol, gor, dol. Pač. Ne bo prvič.

* OPREMA. Imam vse, kar bom potreboval. Imam res? Bo dovolj? Preveč? Je pretežko? Me bo zeblo?... Še mesec dni časa za testiranje.

* HRANA, PIJAČA, ZDRAVILA. Glede hrane mi je jasno. Kar jo bo, jo bo premalo. Preveč je pretežko. Zato bom rezervo, kljub nejevolji moje ljube, vzel v obliki podkožne maščobe. V štirih tednih, ko mraz v sodelovanju z gibanjem neusmiljeno golta kalorije, je ta vir lahko ključnega pomena.

* STRATEGIJA. Izkušnje, cilj, počutje, vreme, težave. Preveč neznank v formuli za natančen rezultat. Zbrisal sem besedo tekmovanje. Ostane samo POT. Dolga. Razdeljena na dneve. Vsak dan naprej. Prilagojeno, v skladu z neznankami, ki na ta dan postanejo znanke.

* PSIHOLOŠKA PRIPRAVA. Najpomembnejša. Počasi zapiram vrata in okna. Eno so želje, drugo so dejstva. Izkušnje in predvsem NAPAKE štejejo korake do Noma.

Streha nad glavo

Končno imam svojo streho. Zadnja tri leta sem si ta, ključni za kritične trenutke, del opreme za Aljasko, sposodil od Tomaža Humra. Lani Od Roka.

SUMMIT EXTREME

Šotor so v Outdoordesignu razvili posebaj za Tomaževo prvo odpravo na Nanga Parbat. Najboljše, kar obstaja. Seveda za potrebe v extremnih razmerah.
Teža prenosnega domovanja je le 1,7 kg. Je iz posebnega materiala, ki odlično odvaja notranjo vlago ter pline (kuhanje noter je pri -30 C luksuz). Zato ti ob jutranjem drgetanju srež v kosih ne pada po glavi in moči spalke. Ga ni, le tanka belina po stenah.
Majhna teža je še kako pomembna. Poleg tega ga odlikujejo še prostornost, enostavno in hitro postavljanje, visoka vodoodpornost, ročka za prenašanje, notranji žepki, odprtina za vnos snega za kuhanje...

Včeraj me je nekaj napadlo. Kot vsako leto v tem času. Grlo, bolečine v mišicah, nemoč. Vreme tudi ni ničemer podobno. Zato sem prvi stik opravil kar v dnevni sobi.

Ko pa pride sneg pa:

Zgodba o šotoru.

Do odhoda še 41 dni.

Vez

Včeraj sem padel. Pravzaprav sem prav pošteno f...u. S tekaškimi smučmi, polnim nahrbtnikom, ene 40km/h, po bolj ali manj zasneženi cesti navzdol. Dva centimetra novega pršiča je prekrilo tudi odseke s peskom. Kakšen polet. Zanimivo, kaj vse v trenutkih pred pristankom šviga po glavi.

Odtrgal sem vez. Na smučki. Na nogi in tista z Aljasko, sta ostali celi.

Juniperus chinensis - 2.

Končano delo. Ožičen.
Pred:
Po:

zadaj:
z desne:
z leve:
Ožičen bo ostal do konca poletja. Vmes bo deležen pogostega vršičkanja in intenzivnega gnojenja. Jeseni obdelam štrclje in deblo - jin in shari.

Naslednjo pomlad bo presajen in dokaj dokončno oblikovan.

Vetrolom

Namenski trening se je sprevrgel v testiranje čevljev - Alpina BC 1550. Tekaško pohodni čevelj za brezpotja. Danes test hoje.

Stari ejga, mladi tako ali tako tega ne počnejo, udoben in topel, nežen in ubogljiv. Cel dan na snegu, noge pa hvaležne.

Z Ruth so pohodi drugačni. Vsekakor.

Veter je konec junija 2006 del Jelovice odpihnil. Ko hodiš po koreninah navzgor, po praznini gozda, čutiš svojo majhnost. Včerajšnji komentar Anonimnega na moje delo na brinu, se mi je tu zazdel še bolj nesmiselen. Mati narava je tista, ki je kruta.
Vrh Ratitovca pa sploh ni bil pomemben. Minljivost časa.
Če greš naprej in vztrajaš, se vrneš nazaj. Se plača?

Se!

Juniperus chinensis

Kitajski brin - Juniperus chinensis, 50 cm, nebarij 9 cm, prebonsaj, izvor - Ginkgo bonsai, Belgija

Ko sem ga nabavil, sem bil prepričan, da bodo slovenski bonsajisti planili. Pa niso. Večini je bila cena 190.- Eur previsoka ali pa niso videli potenciala.Na srečo.

Takole je zgledal zgodaj poleti. Ravna linija srednjega dela debla, dokaj močnega, je za oko brez ideje, odbijajoča. Krošnja je bila gosta, jini in shari nakazani. Do zime sem ga pridno gnojil in pinciral.

Bujnost je izrazitejša. Barve pa seveda zimske. Danes, ob zalivanju mi je prišepnil, da je pripravljen. Jaz tudi. Noge morajo počivat, glava tudi.

Pred prvo letošnjo fazo obdelave:

spredaj, z leve in z desne

Najprej sem se lotil debla. Če ne gre enostavno, gre pa drugače. Obisk delavnic v tujini se obrestuje.

Postopek ( eden izmed možnih) krivljenja debla:

Linija je sedaj skladna. O ravnem delu debla ni več sledu. Vrhni del krošnje sedaj drevesu daje drugačno karmo.
Pred žičenjem s strani. Nič posebnega.
Deblo bo po enem letu prisilnega stanja rešeno bakrenih okov.
Danes sem utegnil končati groba dela. Finesam se posvetim kmalu.

Danes: pred

in po
Živel 1.januar!

Na 2008 m v 2008

Vonj petard, ognjemetov, obilice hrane in šampanjca sva z Ruth v prehodu starega v novo zamenjala za sprehod na Brdo. Po podatkih iz vodnika je to 2008 m visoka gora, soseda Debele peči.
Z derezami sva brzinsko praskala (Diku je uspelo brez njih) skale, sneg in led.
Timing. Na vrhu sva bila ob 23:56

Ups. Nisva bila sama. Mlad par iz Ljubljane je v vetru in kar dobremu mrazu čakal prihod (ne najin) s pripravljenim šampanjcem. Alkoholu se v gorah ne moreš izognit. Niti ognjemetom. Doline so sevale. Nizka megla je utopila blišč, a tisti, čeprav čisto kratek, s Kredarice, je bil dovršen. No, očitno smo eno leto preskočili ali pa smo previsoko. Knjige ali tale napis? Nekdo laže. Kar pa nima veze. Še najmanj za Dika.
Takole slavnostno odeta, v naročju z zvestim gorolazcem (tudi najini otroci z leti frčijo po svoje), minutko čez polnoč.
Šampanjec je bil mrzel kot se spodobi. Kot tudi ambient. Zato smo jo v destih minutah pobrisali proti domu. Le kaj nam je med tem prinesel Dedek mraz?
Kaj sva med tem zamudila v dolini pa ostaja skrivnost.

In danes nimam mačka. Imam pa še vedno psa.