Učenje

Med vožnjo v Brixen sva z Alešem premlevala dan, ki je bil pred nama. Pričakovanja, želje, upanja, bojazni ...
Ob devetih - pripravljena.

Poleg naju še šest učencev.
Pozdravni uvod in posvetilno sporočilo za spomin na skupne ure.

Nato celodnevno delo. Analiza drevesa, konverzacija in pojasnila:

Cut -jin, cut-jin, cut-jin ....so bile besede, začinjene z duševnim Hassss ..., ki jih je razkoračen, največ uporabljal na mojem brinu. Ob vsakem obhodu je letela kakšna veja. Malo je veliko.

Seveda ne morem in niti nimam namena napisat vsega, kar, zakaj, kako in čemu je Kunio deloval. Kar je naredil, je naredil s točnim namenom in ciljem, poudariti drevesu njegov karakter.

Prepletanje živega in mrtvega na deblu harmonizira udarna veja, ki povezuje - v kontekstu z vrhom - zemljo in nebo, človeka in mistiko.

Delo še ni končano. Zmanjkalo je energije. Za finese, delo na suhem lesu in fino oblikovanje želim biti spočit in naspidiran. Imeti moram mir, dan mora imeti poudarek!

Za črni bor je bilo časa le za analizo, čiščenje in vizualizacijo. Tu so se - za razliko od brina - moje in mojstrove ideje, večinoma ujemale. Bor pač ne premore take karizme, oziroma mu jo je pred menoj nekdo že ustvaril.

Vprašanje, ki mi ga zastavlja večina - ali se je splačalo, terja odgovor - da. Na kakšen način in koliko, je sedaj odvisno od mene. Od mene in dreves, s katerimi bom v prihodnje drezal v svojo karmo.

Mojster Kobayashi - hvala!

Kunio Kobayashi

Občutki po treh dneh učenja, lovljenja znanja, ki ga je spontano, čisto po japonsko razdajal eden največjih svetovnih mojstrov bonsajizma Kunio Kobayashi, so v meni še razmetani in neurejeni. Pobiram liste in jih zlagam v mapo, iz katere bom od danes naprej ob vsakem dotiku drevesa, pobral kanček znanja, modrosti ali zgolj hrepenenja.

Kaj in koliko me je mojster naučil, bo pokazal čas. Vsekakor sem sposoben videti nov zid, ga mogoče celo preplezati. Oprimki so vidni, le še splezat je treba. Koliko poskusov bo potrebnih? Koliko treninga?

Roke delajo tisto, kar vidi srce. Eno so tehnike, drugo so občutki. Umetnost in filozofija.

Priprave

V Brixen, Italija, prihaja veliki japonski mojster Kunio Kobayashi. Čast mi bo sodelovati na njegovi delavnici, biti njgov učenec. Še dva dni časa imam za analizo in vizualizacijo brina. Skušam odkriti čim več možnosti, ki jih nudi drevo, čim več skrivnosti.

Tako bom v petek lažje dojel razliko med videnjem mojstra in učenca.

Brin

Juniperus phoenicea , 50 cm

Slovenj Gradec

Srečanje, delavnica, tekmovanje ... ni bistvo.
Skupek osebkov, ki se nam po telesnem medmrežju pretaka enak virus - Virus bonsaismus, v majhnem prostoru naenkrat skuša na drevesu izraziti svoje občutke. Ki smo jih na koncu ocenili. Povezavo občutkov z drevesom. Moje mnenje, od včeraj še močnejše, je, da ocenjevanje, kritiziranje, sugeriranje itd. kreacij nekoga drugega, ni mogoče, nima smisla in ni pošteno. Vsaj v takem kontekstu, kot smo ga imeli včeraj.
Vso voljo in energijo, ki jo posameznik prenese na drevo, med delom in najbolj po njem, zajeda teža strahu, zavednega in nezavednega, o uspehu. Uspehu, ki je odvisen od ocene drugih. Zgrešen smisel ustvarjanja, mojega pogleda na bonsajizem, na umetnost. Vsakršen zunanji pritisk je breme, je senca, ki se odseva na končni podobi drevesa.

In dobronamerne kritike v takem okolju lahko izpadejo konfuzno. Kdo je boljši? Zame ne velja. Le Jaz in Moje drevo. Z veseljem pa svoj zanos delim z vsakomur, ki to želi.

Vizualizacija, kopičenje adrenalina, koraki negotovosti, ogrevanja ...

... in dejanja.
Borbe zahtevajo prilagajanje soborcu. Zato so zmage, ali pa tudi porazi, različnih okusov. Njih sreča in solze za posameznika pa edino veljajo.

Moj prenos občutkov, videnja in znanja na brin Juniperus phoenicea.

In kadri.

Matija - Tijek, hvala za dan, ki se je podaljšal v sanje!

Ujet v trenutek

Turoba doline z željo in potem izginjam v višine,

strel sonca ne moti tišine.

Objet v mavrico v spremstvu dreves

pogledam še petkrat - je to sploh res?

Premaknem se desno, hočem dokaz,

ja, drevesa sijoča, sij, senca in jaz!

Bil je le bežen trenutek resnice,

bilo mi je videti darilo narave,

vse očarljivo je prehitro minljivo.

Beli bor

Pinus penthaphyla, 40 cm
Včeraj:
Danes:

Dopoldan v hribih, popoldan dokončal včeraj začeto.

Ficus retusa

Ficus retusa, 40 cm
Tudi med fikusi se najdejo obetajoči. Tale je med njimi. Ni član instant proizvodnje. Primarne, sekundarne in terciarne veje so dodelane. Še dve leti.

Ne uspe mi spravit na sliko tega, kar me je na njem prevzelo. Škoda.

Prvi november

Dan nevsakdanji. Dan spomina na mrtve. Za večino polnoč začrta smernico. Pokopališča, grobovi, spomeniki, obeležja...Vendar, dan spomina na mrtve je DAN SPOMINA. Vzamem ga dobesedno. Potem, ko sta Ruth in Pia navsezgodaj oddrveli v Nemčijo, obiskali bosta tudi grob našega Primoža Trubarja, pa knjižnico, kjer je delal Herman Hesse, pisatelj, ki še danes zadane, sem ostal sam, odet v deževno jutro. Mi ni sedet v številkah poslovanja. Zato se prepustim razmišljanju. Spominu. Spominu na mrtve. Na tiste, ki so se me v življenju dotaknili, a jih je usoda prezgodaj, nekatere zelo prezgodaj, popeljala v smrt. Na sorodnike, prijatelje, znance in tudi živali, in tudi rastline, in tudi dejanja.

Ne sedim ali ležim. Ne buljim v strop. Ustvarjam in razmišljam. Sam in v tišini iščem podobe. Ne sprašujem se zakaj. Občasno pomislim na kdaj.

Namesto vseh sveč, ki jih danes nisem prižgal. Namesto rož. Le misel, le spomin...