Pa gremo

Cipresa proti severozahodu, na evropsko razstavo bonsajev EBA, v Nemčijo.

Z Ruth pa na jug, v Grčijo. 

Navijanje na razdaljo je dovoljeno. Tekma se začne v petek, 30. septembra ob 7h zjutraj. 246 km iz Aten v Šparto v dovoljenih 36 urah. Potek lahko spremljate tule.

Pomoči

Po senenem nahodu, depresiji in vročem, vročem poletju, boleče razpoke, ki so pokazale poškodovane korenine, osvežuje občasni dež. Z dežjem se topijo hranila. Pognale bodo nove. V preplet starim. Preživelim in odmrlim.
Mesece brez spanja počasi menjajo sanje pričakujočega potovanja. Ista knjiga, ista zgodba, 7. poglavje. Ko odvržem majico spremljevalca, se zavijem v puhovko.
Čez en teden bom stal pod Akropolo, ob strani moje ultramaratonke, pazeč, da odsanja REM, da se nepoškodovana zbudi v Sparti.
Dajati, razdajati, pomoč. Kot povsod, pretiravanje pelje v bolezen.
Sprejemati pomoč, umetnost med kdaj, zakaj in koliko, da ne presekaš niti Biti.
Brez obeh ne gre.

Rdeč borovc, dvodebelen

ali: Pinus sylvestris, double trunk

2009

 2010

 2011

Z leti se pogled na svet, na dogajanja na tej zafrustrirani krogli, spremeni. S pogledom na svet se spremni pogled na zaplankano vas, na hišo, na okolje, na bonsaje.
Na koncu.
Da se spremeni pogled naSe, na vse, ki so bili, na vse, ki so, hemeroidi tega bivanja, je posledica.
Z leti upeša vid. Videnje pač obratno!
Z leti se krivulja obrne navzdol.
Proti soncu?
Kako je dolga?
Ni bog tisti, majke mi, ki jo vleče, riše...
Jaz sem.
Zase, normalno.

Tiste, ki mislijo, da rišejo za nas, je spregledati. Namesto njih, lovk vsakdanjega pokvarjenega vsakdana, si privoščim "glasbo". Simfonijo za dušo.
Ne eno!

Košček torte

En odsek, vod po vojaško, bonsajev tega nedeljskega dne. Po večini neurejnih za fotografijo, umazanih posod in žejnih. Pa kaj. Nekoč, ko pride njihov čas, bo drugače.
Njihov čas je vedno.
In vedno je drugače.
Torej, danes takole:

Smrekova družina:

 Cipresa čaka na dan D

 Zuriški zmagovalec po enem letu  - neobremenjen, svoboden, skuštran

 Boljša, kot je bila pozimi. počasi se bo odpravila v Evropo...

 Azaleja, po dveh letih. Se spomnite tovariši?

Like it! Ne vem zakaj, samo čutim...

Vsako leto drugačen, pa še vedno beli bor...

 Kobayashi se lepo polni. Času čas... še malo

 Še ena azaleja. Krut nebarij in vedno bolj zrela. Gimi 5 years...

 Pa še ena, z domačega vrta. Iz nič v bonsaj. Nič posebnega, ampak ima svoj žmoht.

 Princesa je v dveletni fazi polnjenja. Fertilajz it, much...

 Smreka, sredi zime obdelana, postavljena na mraz.  Ni po pravilih, ampak ... evo!

Javor dela, se širi. Seveda so posode svoja, ops, moja, zgodba.

 Nihče se ni zmenil za tole. Zanalašč ne dam slike prej. Samo potem.
Bo, bo. Enkrat.

Potem so oblaki prekrili svetlobo. Utišali so vročino. A res prihaja jesen?
Ko bi le....
ker potem pride zima :)

Čopov steber

Saj so otroci zato, da uresničujejo očetove sanje, mar ne?

Pinus parviflora 'Zui-sho'

Pinus parviflora 'Zui-sho';  70 cm

The best in my garden at the moment.

Spomini in ljubezni

Najdene, nejprej spravljene, potem založene in na na koncu pozabljene oblekice, cunje, oblačila otrok iz časov, ko so bili še otroci, so izpljunile spomine v solzne oči. Spodbudile so prekratek film o sreči, igri, otroštvu, mladosti, kadre joka in smeha, sekvence ljubezni. Ki jo da samo otrok, tvoj potomec, tvoja kri, geni, tvoj smisel. Strgane hlače so preblisk. Padec s kolesom, kri, objem...kapica z rožico seka z jagodami po celem obrazu, vohuni za premajhnim vrtcem, poljublja babico... knjiga, ki še komaj drži liste zgodovine, vpije aza!!!aza!!!aza!!!,  krčevito lepi zbledelo sliko vaze, ne dovoli meta v smeti...in še...in še...

Zguncani kavč je vonj po plenicah zaudaril po starem. Strgani robovi niso več znak nagajivosti. Zavržen spomin, nikoli pozabljena pravljica.

Čas zavedanja, pravzaprav neke vrste prebujenja, da se cikel življenja obrača navzdol. Iz počasne, nezavedne hoje je, sam ne vem kdaj, prešel v prehiter tek, dir, proti svojemu koncu, proti miniljivosti. Vlaku so se pokvarile zavore. Užitke lepe pokrajine menja strah pred iztrijanjem.

Druge cunje, drugi kavči, novi klobuki, drugačen smeh. Nič več brezbrižnosti. Edino še ljubezen ostaja. Tista pristna, nikoli pojemajoča sila, ki v vseh črnih luknjah pokaže ZAKAJ!!!

Kolko ljubezni premorem?

Je katera večja od druge?

Ne vem. Nimam pojma.

Samo čutim. Dregetam. Za vsako posebaj!

Ogenj

Vroča energija praznih, odsluženih omar. Vžig preteklosti za pozabo. Skladno s kontejnerjem, polnim pozabljenih ali založenih predmetov, medmetov, cunj in smeti. Rajetovo vnebovzetje!

Amen.

Karavanke treking

Sredi poletja v gore, poiskat mir, osamljene, vsaj čimbolj osamljene poti, hlad, sebe. Kam? Tale tura, od Tromeje do Stola je čudovita. Če izvzamem Kepo, polno Avstrijcev, sem v dnevu in pol srečal na poti tri planince in štiri kolesarje. Pot je tričetrtine neoznačena, a z zemljevidom se da.

 Pol sedmih zjutraj.

 Po pol ure sem se že zgubil. Nekaj direktnih, in navpičnih, skozi visoko mokro travo in praprot...

 Skoraj dve uri sem lomastil po gozdu do Podkorenskega prelaza. Potem pa...z užitkom od mejnika do mejnika...

 Točno opoldne - Trupejevo poldne!

 Kepa, Stol...daleč. Veliko bolj, kot se vidi na zemljevidu...

 Kepa. Gomazeča, ampak vseeno lepa.

 Rožca, drugačna kot pozimi. Končno lahko napolniš zaloge vode. Pastir je faca.

 Senca kaže, da bo treba počasi mislit na počitek. Da o nogah ne govorim...

 Golica...

 Še prej pa...takole je lepše. Namesto smrčanja in vonja po švicu na skupnih ležiščih, šum vetra v krošnjah in tisoči glasov živali...

 Odliman ob petih, v mrzlo jutro, v veter...

 Tega še vedno ne razumem---

 Pod Belljščico. Eno uro v travo, v vesolje...

Da je bil namen ture podaljšan in o vzrokih zakaj ne bom. Tole je bilo vredno, delujoče.