četrtek, 26. julij 2012

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. V petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.
Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade ni koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. Prekrivanje je prikrivanje. Je pesek v oči.
Zavedam se časa. Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasdah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. Uživam v njeni unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. Z namenom.
Ham-sa.

sobota, 23. junij 2012

Azalea


Cvetje za poletje. Mal je pozna, je pa lepa.

petek, 22. junij 2012

ponedeljek, 18. junij 2012

sreda, 13. junij 2012

Brez slik

Dragi Modri in podobni...
Ko te nevidna sila, ketere pomen ti je v življenje parazitsko zajedel  "požrešno bakterijo" , brez katere tako ali tako ne gre (pa naivno misliš da ja), da gloda korenine, da vsako jutro čutiš veneti liste, celo odmirat veje, pozabiš da sonce sije za fotosintezo. Za zeleno mašino. Boriš se za koreninski sistem. Črpaš kapljice, odmiraš, poganjaš. Poganjati, poganjati, živeti... ti kljuva v obloženi lobanji. Tudi ko ne razmišljaš, ko ti "dol visi", ko spiš, ješ, ljubiš, pleveš, oblikuješ... Črpaš kapljice vode, znoja in krvi.
Takrat pozabiš na internet, prijateje (prijatelji so, ki zavohajo dim), sonce, Aljasko, glasbo... Na Vse smisle, ki si jih naivno gojil iz mladosti, katerim si verjel, za katere si dihal. Ker si pozabil, da si vržen v sistem preživetja, kamor krutost zahaja, nevidna zaradi tvojega mižanja, podnevi in ponoči. S polno košaro bacilov, bakterij in ostalih sesov.
Predolgo se zanašaš na svojo "moč", na nesmrtne ideale, na BIO program. Namesto da bi uporabil protiSTRUP, da bi vzel šprico, da bi....
Da bi se prilagodil.
Ker sam, če pač nisi tak, ne znaš, ne zmoreš zapirati vrat ter oken nevednosti. Ne podnevi, ko ti črne informacije (in bogami tudi vsem Vam) iz sodobnih komunikacij non-stop servirajo črne scenarije, kamo li ponoči. Ko ne moreš spat.
Takrat se trudiš dihat. V barvah. Če se le da.

Zato ne pišem.
Ne morem.
A zakaj?
Poskušam dihat.

Življenje je kurba. Če ga hočeš živeti, moraš, enostavno MORAŠ, bit kurbir.
Raje

nedelja, 10. junij 2012

četrtek, 31. maj 2012

torek, 22. maj 2012

ponedeljek, 21. maj 2012