Na drugo stran

"Prodal " sem velik del sebe. Obdržal sem dušo. Ranjen sem, pa ne krvavim.
Oddana preteklost je naenkrat naredila prostor, veliko luknjo v zapletenem črevesju obstoja. Izstopila je skozi kloako (mogoče rektum) "navidezne" bolezni, imenovane posel. Na kratko povedano (za tiste ki imate svoj Prav), posral sem se.
Ko se poserejm, se vedno počutim bolje. Oljašano.
In smrdi.
Na pol, delno in skoraj čisto prebavljeni "včerajšnji" vnosi skozi ne eno, odprtino glave, so oddali svojo moč, energijo, namen, telesu ter umu. Vsebujoč dobro in vsebujoč slabo.

Enkrat (če) se zaveš nekontroliranega kopičenja viškov, napak, pomanjkanja, strupov, nepotrebnega..., položiš dlani na senece in prdneš. Zadnje vetrove. Na prostrost, v širno vesolje. In če si sam, če ni nikogar da bi zavohal, se smrad pomeša s čistostjo zraka, se redči in se dviguje..., se izgubi v vesolju. V neskončnosti.
Takrat je čas, da se zaveš, ne svoje majhnosti, svoje Edinosti. Je čas da zamenjaš tako vnos, kot vsebino in odprtino za vnos Energije.
Ki je hrana. Za telo.
In duha.

Bolečina ima drugačen pomen.
Ljubezen tudi.
Denar sploh.
In smisel!?
Večna dilema koraka po stopnicah na goro brez vrha. Proti soncu.
Višje gre, hladneje je.
Višje gre, svetleje je.
Diha!

Vsak korak je Sedaj. Spodaj je megla, zgoraj je...???
Nima veze,
Srečen sem, da korakam!

...see you on the dark side of the moon...  :)

Utrujen

Igra

Kruh

 Zapečenega kruha se največ poje!

Pred tem pa krompir z zelenjavo pod peko...

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. V petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.
Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade ni koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. Prekrivanje je prikrivanje. Je pesek v oči.
Zavedam se časa. Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasdah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. Uživam v njeni unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. Z namenom.

Ham-sa.

Azalea

Cvetje za poletje. Mal je pozna, je pa lepa.

Myk

album

Ujet v trenutek

Brez slik

Dragi Modri in podobni...
Ko te nevidna sila, ketere pomen ti je v življenje parazitsko zajedel  "požrešno bakterijo" , brez katere tako ali tako ne gre (pa naivno misliš da ja), da gloda korenine, da vsako jutro čutiš veneti liste, celo odmirat veje, pozabiš da sonce sije za fotosintezo. Za zeleno mašino. Boriš se za koreninski sistem. Črpaš kapljice, odmiraš, poganjaš. Poganjati, poganjati, živeti... ti kljuva v obloženi lobanji. Tudi ko ne razmišljaš, ko ti "dol visi", ko spiš, ješ, ljubiš, pleveš, oblikuješ... Črpaš kapljice vode, znoja in krvi.
Takrat pozabiš na internet, prijateje (prijatelji so, ki zavohajo dim), sonce, Aljasko, glasbo... Na Vse smisle, ki si jih naivno gojil iz mladosti, katerim si verjel, za katere si dihal. Ker si pozabil, da si vržen v sistem preživetja, kamor krutost zahaja, nevidna zaradi tvojega mižanja, podnevi in ponoči. S polno košaro bacilov, bakterij in ostalih sesov.
Predolgo se zanašaš na svojo "moč", na nesmrtne ideale, na BIO program. Namesto da bi uporabil protiSTRUP, da bi vzel šprico, da bi....
Da bi se prilagodil.
Ker sam, če pač nisi tak, ne znaš, ne zmoreš zapirati vrat ter oken nevednosti. Ne podnevi, ko ti črne informacije (in bogami tudi vsem Vam) iz sodobnih komunikacij non-stop servirajo črne scenarije, kamo li ponoči. Ko ne moreš spat.
Takrat se trudiš dihat. V barvah. Če se le da.

Zato ne pišem.
Ne morem.
A zakaj?
Poskušam dihat.

Življenje je kurba. Če ga hočeš živeti, moraš, enostavno MORAŠ, bit kurbir.
Raje

Cvet