Letošnji zmagovalec : oljka, Angel Mota, Španija (slika je narejena "iz žepa", zato jo vzemite le kot delno informacijo. V naslednji reviji Bonsai fokusa, bo kvaliteta razvidna)Tu se pa začne problem. Bolezensko stanje duha, ujetega v svoj, notranji svet umetnosti.
Energija lepote v posodah je bila kljub pričakovanjem tako močna, da je bilo dojemanje vsega videnega preveč skoncentrirano. Enostavno ni šlo v kri.
Kar nekaj razstav in bonsajev sem zaužil, ampak tole tukaj je pa...mislm, noro. Skoraj tri ure drsenja med najevropskimi bonsaji, me je izčrpalo v bit. Preveč naenkrat. Nemogoče je bit skoncentriran v lepoto vsakega posameznega drevesa celo dopoldne, kaj šele ves dan. Včeraj je bil samo prvi poskus, zato upam, da bo danes duh dopustil na mojem disku več prostora.
Tukaj opisat videno in občutke je trenutno nemogoče. Kako izrazit sončni vzhod, ko stojiš sam, zavit v roso, na vrhu gore? Ne gre glih. Saj se da napisat, samo občutek pa ostane skrit v sebi. Besede so premalo, slik pa ni. Še dobro. Tudi slike ne bi mogle pokazat vsega, občutkov ne.
Energija lepote v posodah je bila kljub pričakovanjem tako močna, da je bilo dojemanje vsega videnega preveč skoncentrirano. Enostavno ni šlo v kri.
Kar nekaj razstav in bonsajev sem zaužil, ampak tole tukaj je pa...mislm, noro. Skoraj tri ure drsenja med najevropskimi bonsaji, me je izčrpalo v bit. Preveč naenkrat. Nemogoče je bit skoncentriran v lepoto vsakega posameznega drevesa celo dopoldne, kaj šele ves dan. Včeraj je bil samo prvi poskus, zato upam, da bo danes duh dopustil na mojem disku več prostora.
Tukaj opisat videno in občutke je trenutno nemogoče. Kako izrazit sončni vzhod, ko stojiš sam, zavit v roso, na vrhu gore? Ne gre glih. Saj se da napisat, samo občutek pa ostane skrit v sebi. Besede so premalo, slik pa ni. Še dobro. Tudi slike ne bi mogle pokazat vsega, občutkov ne.
Razstava Gingko se dogaja vsake dve leti. Organizira jo Danny Use, lastnik Ginkgo bonsaj centra v Belgiji, blizu Genta. Večinoma sam in s pomočjo nekaterih evropskih mojstrov, določi katera drevesa so dovolj dobra, da se jih v živo ogleda tisoče ljudi. Nekaj, res samo nekaj, slabših, a za oči neprofesionalca še vedno vrhunskih bonsajev, iz celote kar izstopa. A vtisa ne pokvarijo.Ogled zasebne zbirke Dannya je spet prestop v drugo dimenzijo. To je mogoče le v času te prireditve, torej vsaki dve leti. Pred ograjenim negovanim vrtom, kjer se šopirijo lepotci vseh vrst (izstopajo javorjii), je dolga vrsta čakajočih. Redar pusti v vrt samo določeno število obiskovalcev. Spet brez besed. Sanjsko.
Potem pa še prodajni del. Tisoče bonsajev čaka nove lastnike. Bolezen se stopnjuje. Cene so tu normalne, celo nizke. Sploh v primerjavi s tistimi iz Bruslja. Da o kvaliteti ne govorim. Jasno pač, da sem si, prav tako kot vsi moji kolegi in 90% drugih, izbral nekaj za za celjenje ran. Globina žepa in luknje v njem, na žalost ne dopuščajo sledenja želja. Nekoč, morda. Ampak so vseeno primerki da se reče.
Štirje priznani bonsajski mojstri : Hans Van Meer, Udo Fisher, Sandro Segneri in William "Bill" Valavanis, pred očmi znanja željnih, na vrhunskih prebonsajih demonstrirajo prehod iz črnobelega v barvno. Kako umetnik drevesu da dušo.
Slikanje vsega opisanega je prepovedano. Ops, ne bi bli mi, če ne bi prepovedi kršili. Se vidi, predvsem na razstavi, na kvaliteti. Ampak...
Danes bo dan identičen. Le dojemanje bo, upam, popolnejše, bolj kristalno.
Jutri gremo v Holandijo v Lodder center po zaloge za trgovino in domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar