Klavzula

Po polni luni, okrogli prasici, ki mi na srečo ne vedno, zadnjič pač, vre kri, da mi izpari vsak atom dobre volje, v glavi vedno nastane mavrica. Mešanje barv, klokotanje občutkov. Viskoznost je odvisna od senc dogodkov ki so in ki naj bi še metali luč v naročje dejanj.
Vsako leto enako. Pa ne čisto. Ne ne. Intenzivnosti barv, ki pojasnjujejo pojme se menjajo. In letos, po šestih letih prvič - bela izgublja svojo moč.
Sedim na skali spoznanja. Samec ob samici. Teptam vso slo ( slo z malo) in brzdam moč. Kam naj ju usmerim?Kdaj in kje spustim, da me ne razžene? Razgoni v prafaktorje.
Je lizanje mraza slajše od objema družine?
Je pot v neskončnost edina za notranji mir?
Sprejemam izziv. Na pladnju intuicije sem našel odgovor. Če je pravilen, je raven ali ukrivljen, povem spomladi.

Podpisal sem klavzulo, vetrov Aljaske to zimo poslušal ne bom.