Danes navsezgodaj sem na svet gledal zviška. Seveda, s hribov. Pacient. Navzdol, divje na polno, nafilan...in spet krči. V obe nogi, v stegna, meča in dimlje hkrati. Do fula. O taki bolečini se ne da pisat. Tulil sem ko ž'vau. Jokal kot otrok. In šlo mi je na bruhanje, izgubljal sem zavest. Izkušnja za analizo. Zakaj? Popil sem dovolj izotočninega napitka, sladkorja v krvi mi ni manjkalo, energije in moči tudi ne, nisem pretreniran ali preutrujen,... Zakaj?
Jutri grem k zdravniku, pa če bo treba še h kateremu. To se mi dogaja prevečkrat. Poleg tega me grabi ponoči, skoraj vsak teden, tudi večkrat. Pa glih mene!? Nočem jamrat, a nikomur ne želim podobne izkušnje. Mogoče so krivi klopi?
Nekaj ne štima. Če ima kdo kakšno razlago, teorijo, recept..., se priporočam.
Popoldan se je svet začel obračat v smer, ki si jo z Ruth tako zelo želiva. Samo malo, čisto malo, ampak vidno. Kadar stremiš z vso silo k nekemu cilju, se počasi dogodki sami začnejo obračat v njegovo smer. Da stremiš, pomeni da deluješ! Če drži da kdor čaka dočaka in da upanje umre zadnje, potem je to to. A kaj? Še čakava, ampak kvalitetno.
2 komentarja:
a bosta zibala ?
hitro okrevanje... sej bo...malo zdravega počivanja .. si mislim da bo za vas to težko in tudi za okolico :) .... ampak vsi smo ljudje in telo kar pokaže ko ima preveč čeprav glava misli drugače ..
pa srečno vam in Ruth ... :)
Objavite komentar