Še so poti, kjer tudi konec tedna ne srečaš ljudi. Popolna tišina. Včasih jo prebode let prestrašnega divjega petelina. In to je vse. Ni treba da sije sonce, če ga nosiš v sebi.
Še Dik se oblizuje. Pa ne od hrane. Sploh ne take.
Z odprtimi očmi na treningu. Časi, ko sem gledal na uro namesto narave, so davno mimo.
Povabilo na blues. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar