Smučarski tek

Včeraj sem treniral v dresu. Po več kot štirih letih oznojevanja cunj za Aljasko, sem oblekel dres. In ne 'kr neki', reprezentančnega. Ne tekaške reprezantance, tistega vseeno ne bi upal, ker se strupeno rumena ne sklada z mojo karmo, ampak biatlonske. Umirjeno modre, malo bele in malo zelene barve. Z namenom - trenat. Tekači veste, da to pomeni šponat, trgat, kopat, pihat... Šest ur drsalne tehnike, skatinga, do daske, dile.
No, dila je pa relativen pojem. njena postavitev je odvisna od moči, hitrosti posameznika in dolžine treninga. Tempo na 1000 m je jasno šprint, za 90 km, kolikor sem jih naklepal v šestih urah, je pa šumnje vetra okoli ušes bolj umirjeno.
Neskončno sem užival. Čutim živalsko moč, vreme je bilo kičasto, proge speglane, volja do fula. Ljudi imenovanih rekreativci, pa malo. Ampak vedno, res vedno, se med njimi najde jeba, ki ob pogledu na reprezentančni dres, sploh če ga nosi nekdo, ki mu že sivijo lasje, v tem primeru jaz, dobi napad dokazovanja. Prilima se ti za rit in hropeče čaka na napad. Ponavadi v dolgem vzponu, nekje proti koncu, poseže po rezervi in opletajoč (resnici na ljubo je 90% rekreativcem tehnika teka neznanka na kvadrat) oddrsa mimo, naprej. Bledo zakisan nato praviloma odpelje spust in zavije v stran. Je pač treba dihat.
Minili so časi, ko sem na napade odgovarjal z napadom. Postal sem imun. Osredotočen na svoj cilj, kateremu namenjam vsak napor. Na take izpade zdaj gledam s svoje veje. Na smučarski tek tudi.
Smučarski tek, ne glede na tehniko, je čudovit šport. Gibanje, pri katerem deluje največ mišic, v čudoviti zimski naravi (ponavadi). Če obvladaš tehniko teka, hitrost pa prilagodiš notranjemu sebi, uživaš. Dlje tečeš, bolj si skuliran. Sploh pri zelo nizkih temperaturah, a ne. Tek je tako sprostitev in nadgradnja. Če pa te žge dokazovanje, tekmovalnost, se bistvo podre. Filozofija izpuhti v nič. Ostane samo trenutek zadovoljstva na koncu vzpona.
Eto. Hotel sem samo povedat, da sem res užival. In to je to. Osnova za moj cilj naslednji mesec.