Letošnje Pokljuke je konec. Z njo tudi nedefinirane zime. Tako ne gre, jaz tako ne znam, in nočem.
Z dežjem se bliža pomlad. Z njo ogromno cvetnega prahu, v njej sezona. Ključ preživetja in jedro stresa.
Sanje in cilji ostajajo, vid pa se počasi slabša.
Samo toliko. Nič manj, nič več.
2 komentarja:
Jaz sem pa tako zelo vesela, ker me končno ne zebe več:)
Vidim pa tudi jaz vedno slabše:D
Vidiš, eni pa smo šele začeli funkcionirat ... raznolikost zunaj in znotraj ... Sama umiram na obroke čez zimo, ko je tako malo svetlobe in (po večini) sonca.
Bodi dobro.
Lidija
Objavite komentar