Torej. Z ženo sva, bolj ali manj, zamenjala vlogi. Sam svoj trener vse večkrat odhajam na doziranje korakov za namen. In namen je, kakopak, Aljaska. To zimo drugače. Tokrat peš. Ista neskončna, nedokončana pot, brezčasna, zastrupljajoča, mrzla a vroča, nedolžno bela, nenedolžna. Namesto smuči krplje, namesto ure utrip. Hoja, sprejemanje, počitek, neobremenjenost, ekspidicija. Do kam? Nima veze. Vsekakor do sebe.
Spomladansko brezno depresije je marsikaj pogoltnilo, a nekaj tudi izvrglo. Malo tega. Malo, a dovolj za osebno poravnavo. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar