Spet ta luna

Ne more bit drugega. Na primer, ura ni še štiri, jaz pa že skoraj eno uro buden pijem zeleni čaj. Jasmin Čung Feng me vsako jutro do konca zdrma. Že res, da vstajam skoraj vedno ob štirih, samo tole je pa le malo zgodaj. Res pa je tudi, da sem moj facebook (ko mi v postelji knjiga pade na faco) zalimal že ob osmih. Potem pa en kup zmedenih sanj, kombiniranih s prebujanji.

Ruth se je skrčila k meni šele okoli dveh zjutraj. Ona ponoči lahko dela, piše. Vsaka ji čast. Jaz sem kot kura. Z napako. Kure zdajle še spijo.

In kaj zdaj? Najbolje bi bilo skliznit na Pokljuko, na trening. Pa ne grem. Ker me je včeraj pičilo, da odlaufam en maraton. Tak, klasični, po cesti. Malo naveličan enoličnosti iste špure pod Klekom, s pozabljenim spominom, da sem še par tednov nazaj trpel bolečine po vsakem teku, sem ga gnal, res da z užitkom, proti vetru. Ker pa proti vetru ne gre scat,

me je, jasno kajneda, pošteno zabolelo v mišici levih meč. Kar naenkrat, ajs. Že po pol ure galopiranja. Trma in nedvomno vpliv polne lune, sta me gnala še uro in pol, dokler ni bolečina zavezala vozla teku, mu spodrezala krila. Šepajoč kandidat za Altheo, sem poklical prevoz.
Srečonosno je danes dosti boljše. Jutri grem stoposto na sneg. Na smuči.
Popoldne se je malo vleklo. Pa mi, ne vem kako, pade na idejo, da grem v kino. Se peljem v Kranj. Brez denarnice, brez keša za karto. Svašta. Nedvomno je kriva luna.
Danes bo službeni dan. Upam, da še tu ne naredim kakšne neuravnešene traparije. Ja no, vsaj siten nisem. Se mi zdi.