Umetnost

Življenje je umetnost!

Umetnost je življenje!

Življenje je ljubezen!
Ljubezen je rojstvo!

Rojstvo je smrt!

Vse vmes je umetnost.
Umetnost doživetja, umetnost prilagajanja, umetnost pravilnih odločitev, umetnost oproščanja, umetnost preživetja, umetnost dovzemanja, umetnost SPOZNANJ!

Umetnost. Nesebična slika različnih videnj posameznega trenutka.
Slik.
Zvoka.
Doživetij.

Vsepovsod. Vsak trenutek.

Umetnost je trenutek, pomočen v esenco posameznika.
Ki ga dojame. Ali pač ne!
Posamezniki imamo različne okuse. Nekateri jih sploh nimajo. Spet drugih burbončice zaznavajo, kar večina nikoli ne bo niti razumela,

Umetnost je izvir osebnosti.

In kaj je zame, poleg napisanega, umetnost?

Vse. Preveč za en takle blog. Pa vseeno.

Kuham zelenjavno juho:

Iz naravnih sestavin sestavljam vizualni in čutni okus. Odnos! Uporabljam domišljijo, predznanje in svoj ego. Ni mi vseeno kako so narezani korenčki, kdaj dodam šetraj ali na kakšni temperaturi kuham. Ni mi vseeno  kako končana juha izgleda na (ni mi vseeno kakšnem) krožniku. Ni mi vseeno kako pojem, poješ umetnino, ki je mogoče včasih tudi slaba. Ne zanič. Ker jo zavržem.
Iz enakih sestavin je umetnost skuhati vrhunsko jed.

Bonsaji:
Živa, po svoje rastoča bitja, rastline kajpak, ki jim namesto matere narave vdihneš harmonijo. Dodaš  sebe, z znanjem in izkušnjami, ki si jih  pridobil tekom ustvarjanja, poosebil.  Vpihneš veter, nakopičiš sneg, padaš dež, kamenje, dodaš začimbe svojega videnja z omejenim kančkom nezaupanja, in oskrbuješ, sočustvuješ, poosebljaš in vzdržuješ - življenje. Jaz, bonsajist, človek, umetnik.
Vsak človek ni umetnik.

Vsak bonsajist ni umetnik.
Sem jaz?

Brin od enkrat do včeraj:

Lanski, mogoče predlanski, profil brina. Je zadnja slika. Prva je od nekoč. Zares zadnje ne bo nikoli.
Drevo, čeravno bonsaj, se razvija z osebnostjo.
Kot enako zelenjavna juha.

Oblike:
Nekateri kupujejo v H&M, drugi v Emporiumu, tretji letijo v Pariz, spet eni, v New York. Obleke.  Moda, stil, umetnost oblačenja.
Nosim kavbojke, teniske in navadne (če se le da, ne cenene) majice, in izražam enostavnost, preprostost, jebiveter v smeri mode, svojo osebnost in vremenu pogojeno toplino oblačenja.Gibanje!
Rad plešem. In vem da nisem maneken.

 

Ampak plešem s srcem!
Z ljubeznijo.
Z Bojano, s sabo, z občutki.
Rad tečem na dolge proge.

Nakar, čeprav bi moral s tem pričeti, je umetnost  Ljubezen!
Ljubiti s srcem in biti ljubljen je sreča.
Nekatere lahko sreča obišče celo dvakrat.

Vsi imamo svoje čipe. Pritiskamo na tipke dvojine, ustvarjamo  resničnost.
Ne verjamemo, ne upoštevamo, ne kalkuliramo, da lahko (pa ne samo lahko, ampak SIGURNO) pride trenutek, ko se sistem razsuje. Uniči vso zgodovino, zbriše disk, pojeba več, kar si si lahko kadarkoli predstavljal da te lahko pojebe, te  prisili brskat po shrankih ohranjenih spominov na "CDjih, ključkih, zunanjih diskih"... in nasploh vseh memorijah tvojega zaznavanja...
Brez veze.
Podatki so v Tvojem spominu.
Računalnik je crknil.

Kupi novega.

Na novo ustvari file, dokument, mapo in začni ZNOVA:

moji dokumenti: JAZ: Ljubezen...

Nekočne mape so zgubljene. So spomin, ki ga upoštevaš pri nadgraditvi.
Spomni se zajebkov.
In spomni se DEJSTEV.
Poznaš LJUBEZEN, zato veš, kdaj in katero tipko pritisnit je prav.
Ker čutiš!
Ker si umetnik svojega ponovnega ustvarjanja.

Zavedam se narave.
Korenina.
Deblo.
Veje.
Listi.
Cvetovi.
Plodovi.
Lačne živali.
Predatorji.
Sonce.
Mraz.
Veter.
Zemlja.
Tišina.
Zavedam se ljubezni.

 

 

Zavedam se sebe.Svojega življenja do tega trenutka.Odgovornosti in sreče od tu naprej.Vsega, kar je povezano z mano. Zato SEM.

 Star, oblikovan čisto po svoje:

Ko me ne bo, bo ostal le spomin.
In še kaj.

Mrtev les, ukrivljen  v Svojem času življenja.
Kako bo videti moj mrtev les? Odvisno od:
kakor, kje, kako,
živim SEDAJ!

In vse raze, vse razpoke, grče,
bodo pričale o bolečinah in sreči.