Jaz, direktor samega sebe, jim seveda tega ne bom dovolil.
NIKAKOR.
In Nikoli. ( Nikola, če to bereš, nima to s teboj nobene zveze)
Zajedajo moj vsakdan s prisluhi ki jih ni, podaljšujejo hipotenuze navideznih trikotnikov z namenom, da bi njihova najkrajša daljica postala najdaljša daljica, ne da bi pogledali v matematićne priročnike.
Sploh.
Povrhu niso končali niti šole življenja.
Hkrati, ne vsi naenkrat, mi obračajo hrbet. In VEM da se mi smejijo v obraz. Tako pač ne gre.
Sploh.
V bistvu matematika tu ne igra nobene vloge. Je pesek v oči voluharjem, spodjedalcem in grabežljivcem. Njim, podatalnim koreninojedcem, s spolzkimi komolci in prevelikimi zobnimi oz. protezami iz titana.
V bistvu so golazen, namenjena lastnemu sarkazmu, gnoj, ki ga po pršenju pred napovedanim dežjem, močno sonce enostavno izpuhti v nič.
In jaz, direktor samega sebe, sem sonce, ki deželnim glavarjen mojega obstoja sijem DIREKTNO v oči.
Očala ne pomagajo. Tu pač ne.
slika 1: sprehod po hodniku mojih možganov v času pisanja tega prispevka. Avtor: jaz osebno
Ni komentarjev:
Objavite komentar