PACIPRESA - CHAMAECYPARIS PISIFERA – Graškasta pacipresa
Ko obiščem bonsaj center, iščem skrito. Vzamem si čas in
brskam. Najlepši, a zato tudi najdražji primerki bonsajev ter prebonsajev
skačejo v oči, nekateri, ponavadi na videz »nič posebnega« osamljenci, pa so založeni,
skriti površnemu opazovalcu.
Tako je bilo tudi marca 2008 pri Crespiju. Destkrat sem ter
tja, gor in dol, not in ven, pa sem jo našel. Prvi stik ni obetal. Po
nekajminutnem obračanju, razgrinjanju preobilne krošnje, iskanju »žmohta«, pa
je pulz narastel. Oči so našle vizijo, obetajoča pacipresa pa novega lastnika.
Skriti potencial po stari, zaprašeni ceni.
Zame nova vrsta. Zato ima brskanje informacij o zahtevah in
posebnostih prednost pred analizo in prvim oblikovanjem.
Chamaecyparis pisifera
je v naravi 35 do 50m visoko, počasi rastoče drevo z obsegom debla do 2m. Rdeče
rjavo lubje je navpično poudarjeno in razpokano. Rada ima veliko sonca, dobro
odcedno, rahlo kislo zemljo, a je doboro prilaglodljiva na slabe pogoje. Žejna,
žejna, lačna lačna. Novih poganjkov na starem lesu ne dela, prenizkih
temperatur ne mara…oblika, značilnosti, naravne karakteristike…vse je pomembno.
Podobna mora biti sebi, ne mojim neukim predsodkom. Cipresa je cipresa, hruška
je Ljubica, čas je, da se pobliže spoznava. Najprej noge.
Popolne niso. Nebarij je na eni strani perfekten, izrazit, na drugi pa površen,
slab. Sama določaš prvo stran? Bova še videla.
Sloko, rahlo zavito telo (beri deblo), malo previsoka, za popolnost ti manjka nekaj vej.
Primarne so dodelane, stare in lepe, močana opora za sekundarne, terciarne in
naprej. Zrela si.
Godna za stik, pripravljena za prvi korak v svet umetnosti.
Dovoliš? Če nama uspe, se boš nekoč sprehodila po »Noelanders pisti«. To je
najin cilj.
Potem čakam. Na dan in trenutek, ko začutim. Tvoj klic, tvoj
DA. Prišel je kmalu, nekje aprila pred dvema letoma. Bila je nedelja.
Očiščen naberij je boljši. Dve veji me motita, kazita
podobo. Iz spodnje nastane spomin (cut; jin), iz druge in vrha s cepilno smolo
ustavim solze. S škarjami režem svetlobo, slačim in razkrivam. Do meje. Ne
preveč. In ne premalo. Pokažejo se odmrte žile, poudarki zrelosti, znaki
starosti. Očistim jih, zaščitim in zarišem na belo. Nekaj ur žičenja krepi
zadovoljstvo. Prsti sledijo linijam, um
sledi očem. Res si lepa, nekoč boš
lepotica.
Dan se preveša v večer v česanju kepe korenin. Močne in
zdrave, oprane izčrpanega substrata, postavim v ovalno, nizko in izrazno
posodo. Idealno za kontroliran razvoj, primerno za oči.
Zadovoljno utrujen spijem pivo, postavim ozadje in pritisnem
na EOS.
Oblikovana v prihodnost. Dajem ti čas. Dajem ti jesti in piti, dajem ti sonce, dajem ti srce. In ti se odzivaš, sprejemaš. Počasi kot znaš, potrpežljiva ter kritična.
Bolj te gledam, drugače te vidim. Tvoje poteze so vedno
milejše, spreminjaš profil. Vitkost prvih dni zlagoma prekrije polnost.
Krepkost krošnje kliče k spreobrnitvi. Tudi korenine hočejo več, posoda je
premajhna, ne sovpada. Ni iz mode, le pretesna je.
Aprila letos te odrešim.
Potem, ne morem iz svoje kože, pa nastopi čas nestrpnosti.
Hočem popolnost. Hočem izolnitev svoje vizije.
Pozabim na bonsajizem, na pravila, na vse. Iščem lastno zadovoljstvo.
Iščem obliko, stil, eleganco, harmonijo, postaneš pika,
razvlečena v črto, rez v moj del sveta, sveta umetnosti. Čutim, prihaja čas,
prej kot sem upal, čas za prvo modno seanso, čas za Noelanders trophy.
Obrnjena v preblisku, s pomočjo kolegaTomaža H. Takrat, o koliko let nazaj se mi je zdela zakon.
Saj je bila. Ampak tako " mlada"...
Našel sem posodo, izrazno, nekoliko previsoko, našel sem bit,
ki zadovoljuje moj ego, spremenil sem profil. Sedaj si razkuštrana. Zame lepa,
prijavljena na ogled. Strici iz Belgije bodo odločili,če si primerna, dovolj
izrazita, sposobna, da se postaviš na oder najprestižnejše razstave bonsajev v
Evropi.
In bila je razstavljena. Izbrana med izbranimi. Moja.
SE NADALJUJE.....
3 komentarji:
Bravo, čestitke. Trud poplačan, duša zadovoljna..
Že iščeš nov izziv.....
Andra
Čudovita...
Super, me veseli da je ratalo!
Objavite komentar