Odlomek št.1

V glavi topa praznost. Slama. Prah, ki se razsipa pri vsakem premiku in raznaša nemajhno, vibrajočo bolečino iz križa  v možgane. 
V praznino. V udih majhna, a pulzajoča utrujenost. 
Splošna slika kar sem. 

Sam.

Vosek na petkovo popoldne. 

Tako sam, da bi svojo samoto na debelo mazal na kruh.

Kruh pa leži, stoji, se sprehaja... bogve kje v času.

Moj kruh?

Izvoz v Francijo se bo razgubil v neki majhni, privlačni zakotni trgovinici Provanse. 

Ga bo kdo kupil? 

Vonjal ga bom v Savoje. 

 Požiral bom slino in si slikal užitek, kako mi večkrat prežvečen spodbuja tek in mi še vedno topel, nato in zato, v želodcu dela toploto. 

Daje mi energijo.

Diši in hkrati odddaja.

Ti  si moj kruh!

p.s.: pisanje ne odraža trenutne resničnosti. Beri - odlomek št.1