Risanje, počasi se iščem

 Risanje je bila moja strast v času pubertete. V času iskanja identitete, samega sebe, v času ko hoče leva noga drugam kot desna, glava pa misli po svoje. Po četrt stoletja, ko bolečine v kolenih, kolkih in ramah dnevno opominjajo na minulo delo, tek, Aljaska, garanja od jutra do večera..., ko se duša umirja in zbistri algoritem za bistvo življenja sedaj in namenoma upada ritem hitenj, se vračam v pozabljene kotičke svoje biti. Srečen sem. In zdrav ( namo jamral ).  Prepuščam glavi da pusti rokam delati, kar si želijo. Kdor pravi da ni res je tunto. Penzija je zakon.