V lov

Moški smo lovci (Jamski človek). Največ izkušenj imam z lovljenjem muh in komarjev. Enkrat sem ulovil tud eno žensko, ki je kasneje postala moja žena. Njena velika želja je morje, kamor me je, zakon pač, spravila poleti. In ker naključja so, grem danes še enkrat. Lovit lignje.

S prjatli bomo na Davorjevi barki celo noč "pecal". Pa jutri tudi. Po moje se bomo, čeprav nobeden od nas ni pravi lovec (beri ribič), imeli prav fajn. No, saj zato tudi gremo. Tolk bomo spraznil morja, da ne bomo lačni. Žejni pa tudi ne.

Odtrgki nekega do(od)pusta

"Živjo.Tudi Ti zgledaš nenavadno. In kaj sploh delaš tu? "

"Ej mali, zeleni filozof. Dolga zgodba, pravzaprav uvod vanjo. Razlogi se bodo razbili na obali in odnesel jih bo veter. Ne vsi, ne čisto vsi, upam ..."

"Prišel sem gledat vase. Tolk časa bomo buljil v vesolje, da se najdem. Razumeš ti mene?

Sem kot ptica in zlata ribica obenem. Tudi želje izpolnjujem.

Dokler me ne požrejo druge, večje ribe. Ali kak bebec, ki ne razloči zlate ribice od brancina."

In takoj zatem mu je prijetno jesensko sonce zapeklo povrhnjico.

Možgane se da izpirati na več načinov. Če že ni nikogar drugega, si jih lahko tudi sam. Skozi nos gre najlažje.

Ko se duša ujame v mrežo ravnovesja, se nebu zmeša.

Če si domišljaš da razumeš, sploh ne potrebuješ televizije. Niti knjig.

Bližina življenja je hrana. Zdrava, morska. Ujeta. Če ne bi bil, bi plavale, še vedno plavale.

Dokler ne bi bil kdo drug. In ni jih malo. Drugih mislim.

Krvavim. Znotraj in zunaj.

Potrebujem pomoč. Samopomoč. Ki jo izvajam od jutra do noči. V burji in dežju. Na soncu.

Kot sem nekoč že napisal: "Kera pena..."

In počasi se abortira Egon. Ne skopari z začimbami. Tistimi pikantnimi.

Čeprav, kot ponavadi, velikokrat pretirava,

useka mimo. Saj ne da laže. Le moti se.

Ni vse past kar se past vidi.

Pa tudi ni vse tako lepo, kot se vidi.

"Čas s specifično težo pritiska nate, kot dvoumne stare sanje. Giblješ se, da bi mu ubežal. Ampak, tudi če greš na konec sveta, ti verjetno ne bo uspelo. Pa tudi če je tako, moraš vseeno priti na konec sveta. So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje, kot na koncu sveta!"

Potem je priletel še Jonatanov nečak.

In odletela sva nazaj. V realnost.

Drugačna.

Na Žižanj

Dopusta, takega kot si ga predstavlja in uživa večinski skupek, nisem ležal že odkar so deca splavala. In morje me ne privlači. Celo strah ga me je. Pa vseeno grem. Ker..., v bistvu ne vem zakaj točno. Največ zaradi Ruth. Ona ima namreč slano vodo in vse v zvezi z njo, več kot rada. Malo so krivi mediji. Največ pa, jasno, sam.

Samoanaliza je namreč pokazala, da glavno odvračalo mene me od morja niti ni morje samo. Ampak gomazeče množice podnevi lenih, ponoči pijanih soljudi, ki povzročajo nemir. Jaz pa hočem mir. Čisti mir, pure silence!

Na morju je to mogoče samo na samotnem otoku. In prav tja greva. Na takega, majčkenega, z eno samcato hišco gor, pa pika. Na Žižanj. Lastnik hišce, otok je v lasti države Hrvaške, naju bo s čolnom zategnil tja in čez devet dni prišel po najine ostanke. In naju.Vmes pa odklop. Od vsega. Na način, ki ga ne poznam. Mogoče, le da ne bo hudo vroče, pa mi zleze pod kožo? Kajak, knjige, lovljenje rib (upam, sicer znava shujšat), buljenje v zvezde, veliko ljubezni, ljubljenja tudi kajpak, spanja, premišljevanja in nič več.

Nisem romantik, sploh ne, daleč od tega. Samo mir hočem!

V hribih pa je padel prvi sneg!?