Prikaz objav z oznako Chamonix. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Chamonix. Pokaži vse objave

nedelja, 29. avgust 2010

Dru

Ko na pravem mestu oči umu poklanjajo privide, ki jih nikoli ni bilo,

mali notranji potresi premetavajo davne sanje.

Zadovoljiti se s tistim kar lahko,

s tem kar si,

in se veseliti tega,

kar še bo.

Biti realen.

A nikoli brez sanj.

sreda, 25. avgust 2010

V Chamonix

TAKOLE je bilo čutiti lani. Ruth grabi svoje cilje vedno višje. Mont Blanc bo obkrožila v teku. 166 km čimhitreje, v 35 urah, mogoče manj.
UTMB v gruči 2300 tekačev in tekačic, gori doli naokoli, 9500 m višincev, dve noči in en svetel dan. Bitka, ne z njimi, s sabo, zase. Večina tega ne razume, jaz pač. Nekje, v zamrznjenem delu spomina, imam shranjene svoje zapiske, svoj film, mrtve sanje. Zato vem, zato pomagam. In ker je moja Ruth.
Spremljevalec v pravem pomenu besede.
Že vidim. Vmes, ko bo ona nekje na robu bolečine tekla svojo zgodbo, bom spet hlapel v pobeljene špice Druja in ostalih. Če oprijem polne lune še ne bo popustil, bom siten do sebe, mogoče žalosten. Ampak jebiga. Če bo ona, bom tudi jaz zdržal. Mogoče se mi utrne, mogoče zaslišim šepet, celo klic. Od nekje drugje. In vem, da ne z Aljaske.

nedelja, 30. avgust 2009

CHAMONIX drugače

Namen in dogajanja poti v Chamonix so opisana tule. Z moje strani le nekaj megle, ki se je medtem plazila v moji zafrustrirani notranjosti.
Trideset let nazaj sem hrepenel po teh pogledih, želel v objem teh skal. Pa sem nekje, sam ne vem kdaj, stopil v drugo smer. Tako pač je in danes je prepozno. Namesto hladu skal mi dile prestavlja mraz snega, ampak razdrma pa jih pogled in vonj zamujenih poglavij. Danes jih doživljata Jan in Miha, kar me veseli, skrbi kot očeta, nadomesti pa vsekakor ne.
Ujet v kaosu turizma, v en dan, en prost dan pred Ruthino tekmo, nemočen, prepuščen dejstvom, sem zatajil svojo bit. V dobro najine ljubezni, najinega skupnega kolača. Instat doživljaj višine za plačane poglede.
Vse zanjo, ki sem si jo bolj ali manj priboril že pred tridesetimi leti, za njen cilj. Zato, samo zato. Za ljubezen je treba trpet. Zdaj vidim, kako to drži. V gondoli pohojen od množic, zahojen od samega sebe, na koncu vedoč, da je bil ta dan le preizkušnja, test, če Sem, če sem še.
Testo ostane isto. Le kruh postaja vse trši. Predvsem skorja.
In le od načina shranjevanja je odvisen njegov obstoj. Če ga dobi plesen, je po njem.
Zaenkrat še gre. Ker je ta kruh moja najljubša hrana, ker je to moj kruh.
Megle se podijo čez moje gore takrat, ko drugi občudujejo barve zahajajočega sonca. Ne žalujem za zamujenim, veselim se jutri. Zavedajoč se zakaj.
Te gore spolzijo v vse smeri. Tudi do Nejca Zaplotnika, ki je napisal:
' ŽIVETI! Kakor da si le en dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.'
Zato se ne splača obremnjevat z njeno končno podobo.Le z njenim smislom. Važno je, kaj hočeš z njo povedat. Ne, da na smrtni postelji poskušaš razlagat abstraktnost svojega življenja, upajoč, da bo kdo razumel.
Moje poti so samotne. In srečen sem, ko lahko iz vsakdanjega hrupa stopim nanje.