Ko ga zanemarjam, je sitna (ja, gotovo bo žena). Igra tihe igre iz ozadja, nasmejana, a s strelami v očeh. Ko se igre prevesijo v napade, je hudič. Takrat sem siten jaz. Najprej do drugih. Na koncu do sebe. Živa pšoba.
Ustavljena v času, prijavljena za pogin.
Alarm.
Rešitev je vedno enaka. Treba je pognat mašino. Zamenjat olje, prestavit v prvo in počasi, ker hitreje ne gre, na pot. Problem mojih ventilov je, da se samodejno izklopijo, ko ugotovijo, in pri tem seveda izdatno pomaga ona, duša, da ta pot nima nobenega cilja. Brezvezno cijazenje po neskončni ravnini? Ja, pa ja. Ne gre. Ne deluje. Hočem piko. Rdeč križec na zemljevidu.
Sprva plah znak, zarisan duši na ogled. Če je, pa ponavadi ni, postavljen v njej, spet duši namreč, ljubi koordinati, se zgodi samodejen vžig, se zgodi premik. Takrat v smer. V cilj.
Čutim, da se premikam. Kam? Ne, ne, tokrat ne na sever. Zanimivo. Na vzhod. In navzgor. S smučmi.
Mustagh Ata, 7546 m
