Nalaganja

Sedaj, ko nisem več poslovnež, ko se v deželo sanj počasi seli mir, burbončice idej in želja plavajo proti površju. Nekoč, uf, kje je že to, ko sem bil pred izbiro na kateri faks naj se vpišem, ko sem butast in neveden stal na razpotju umetnosti, športa in kmetijstva, sem se v skupno dobro odločil za slednje. Ni mi žal. Postal sem kolo. Krmilo je bilo posel. Nekaj časa je kolo šibalo samo, ko pa so nastopili klanci, sem pritisnil na levo gonilko - šport, pa na desno gonilko - umetnost in jedva zmogel čez rob. Danes vozim brez rok. Klancev skoraj ni, ovinkov tudi ne. Vem da zagotovo še pridejo. A otom potom.
Umetnost je relativna. Za vsakogar drugačna. Bolj izobraženi v umetnosti so bolj naučeno precizni. Jaz laik, pa samo čutim. Zame je umetnost, ko me skozi oči, nos, usta ali prste udari direktnega, v dušo. Na vseh področjih, v glasbi, pri bonsajih, fotografiji, slikah, hrani, preživetju... Umetnost so trenutki, ki se ustavijo. Eni za trenutek, nekateri za več trenutkov. Od tega se ne da živet. Je pa fajn živet za te trenutke.

Kot diplomiran kmet, pa k' mamo doma kar nekaj zemlje, kakšno stvar pridelamo. Letos, med drugim, en kup sort jajčevcev. Melancanov vseh možnih oblik, velikosti in barv. Ta zadnje sem včeraj polagal v olivno olje. Recepta ne izdam. Šlo pa je približno takole:

Če imaš nesebične prijatelje, priskočijo na pomoč, kadar je treba. Pasterizator je to sezono prekuhaval na polno. Počasi bo čas, da se zapeljem v Šentrupert.

In kaj ima vse to zvezo z umetnostjo?