Čopov steber

Saj so otroci zato, da uresničujejo očetove sanje, mar ne?

Karavanke treking

Sredi poletja v gore, poiskat mir, osamljene, vsaj čimbolj osamljene poti, hlad, sebe. Kam? Tale tura, od Tromeje do Stola je čudovita. Če izvzamem Kepo, polno Avstrijcev, sem v dnevu in pol srečal na poti tri planince in štiri kolesarje. Pot je tričetrtine neoznačena, a z zemljevidom se da.

 Pol sedmih zjutraj.

 Po pol ure sem se že zgubil. Nekaj direktnih, in navpičnih, skozi visoko mokro travo in praprot...

 Skoraj dve uri sem lomastil po gozdu do Podkorenskega prelaza. Potem pa...z užitkom od mejnika do mejnika...

 Točno opoldne - Trupejevo poldne!

 Kepa, Stol...daleč. Veliko bolj, kot se vidi na zemljevidu...

 Kepa. Gomazeča, ampak vseeno lepa.

 Rožca, drugačna kot pozimi. Končno lahko napolniš zaloge vode. Pastir je faca.

 Senca kaže, da bo treba počasi mislit na počitek. Da o nogah ne govorim...

 Golica...

 Še prej pa...takole je lepše. Namesto smrčanja in vonja po švicu na skupnih ležiščih, šum vetra v krošnjah in tisoči glasov živali...

 Odliman ob petih, v mrzlo jutro, v veter...

 Tega še vedno ne razumem---

 Pod Belljščico. Eno uro v travo, v vesolje...

Da je bil namen ture podaljšan in o vzrokih zakaj ne bom. Tole je bilo vredno, delujoče.

Meditacija

Namesto torte! Namesto vina in čestitk. 

 Luč nad lučmi v dolini je obgrižena zajdrala v višino zaspanih oči,

 ko pride prijatelj, da ti stisne roko, da brez besed pove več kot gora knjig.

 Nisva dolgo modrovala. Veter je odnašal besede v dolino. Ponoči sem imel občutek, da bo odnesel še naju.

 Ob 5:10 sva se prebudila v nov dan, v moj rojstni dan. Tako malo je treba, da je človek srečen!

Pa hvala vsem za prisrčne želje!

Na paši