Polž

Gunga dne, ko je sonce padalo za Jelovico, se je odpravil navzdol. Najprej zaliman, gotovo še od prejšnjega dne, zatem počasi, kot zna le on, no ja recimo, jo je mahnil. Navzdol.

Zanimivo pa je bilo moje hitenje. Letal sem kot obseden, kar v bistvu tudi sem, pa ne, da bi mi kader ušel. Ne. Da bi mi te dni že prevroče sonce ne padlo za j.Jelovico.

 Ker rabiš stojalo, pa različne objektive, pa vizijo,

 pa idejo, pa tišino, pa sprožilec, ki ga ne najdem...

En kup problemov zaradi enega malega stumbanega polža.
Če bi malo kasneje gledal televizijo, zna bit da bi spet padu v depresijo...

Pa nisem. Potem, par dni kasneje, mi detajli še vedno držijo sonce nad obzorjem.

P.s.: enega lepega dne bom šel s kolesom na Jelovico. Pogledat kam pade. Sonce ti žarko!