Cajt

Pismo ejga, gledam gun fejsbuk...vsi so u hribh,en še smučajo al pa plezajo zravn, drug nek'j kopujejo,tret slikajo otroče al unuke, se sekirajo zarad polit'ke, pa nauš vrjeu da se en koplejo u morju, pa tko..., benti ejga... 

Sm se prašou ke pa kva sm sploh jest?

Zgeda da nimam glih tolk cajta al pa ga drgač, mrbit narobe, štekam?
Mrbit pa čist narobe furam?

Sej nism fouš. 

Da neb gdo mislu.

Mn pa da rajtngo.

Guno - OSEBNO!

Botox

Včeraj je bila moja Bojana pri dermatologu. Ima (imela je) neke pike na nosu. Pa ne zaradi laži. Baje da je dedno. Tekoči dušik in... ni jih več.
Ampak.
Dermatologinja je opazila, da ima vkljub njeni mladosti, 57 let ji je namreč, po obrazu gubice. Ki bi jih za male pare ( beri 250.- do 400.- Eur na vsake 4 mesece ), "odstranila" - BOTOX!?

Ker  Bobo ve da so gubice gubice izpah preteklosti, dednosti, življenja in nenazadnje starosti, ker ve, da je z njimi naravna, in da jo jaz, njen zakoniti mož, ljubim prav tako, z gubicami, je rekla NE.

Ostala je NARAVNA, taka kot je, moja BojBo.

Kot je dejal moj pokojni prijatelj Tomaž Humar:

" ena streha u sten, ena guba na bab... vse se da, če vidš pa čutš lepoto!"

Še živ.

...

in zdrav!

p.s.: znanstveno ni potrjeno, ampak komentiram občutke.

p.s.s.: zaradi preobremenitev zanemarjam tole stran, ki bo potem, enkrat,  spet zaživela.

Slika za slikoljubce:

Zmaj, kača in tjulenj

Nenavajeni istega prostora so nadvse razburjeni.

Jazt pa popolnoma miren,

aaaahhhh.

Pacipresa - 2.del

Letos. 

Nekaj let  počitka, spoznavanja, pregovarjanja in  dela je drevesu dalo drugačno podobo. Še enkrat sva se podala v Belgijo, na Noelanders Trophy. 

feb.2017

Po razstavi jo čaka dvoletna pavza. Presajena v večjo posodo, razžičena, svobodna, razkuštrana.

sept.2017

Kaj bo povedala v prihodnosti?
Kako se bo širila, kako jo bom oblikoval, kaj bo...
BONSAJ - nikoli končano delo.

prvi del zgodbe:
 http://bonsajiblog.blogspot.si/2017/09/pacipresa-od-nekoc-do-danes-1del.html

BONSAJ

BONSAJ

Kaj je BONSAJ?   

BONSAI v japonščini pomeni drevo v posodi (BON – posoda, SAI – drevo), ki je v primerjavi z drevesom iz narave proporcionalno pomanjšano, je njegova kopija. A ne samo to. Bonsajizem je UMETNOST, je sodelovanje z naravo, je meditacija. Poznati moramo zahteve rastline iz narave, biti  moramo vrtnarji, arhitekti in filozofi. Naš zaveznik je čas, ki se ga ne da prehiteti. Redke so bližnjice na poti ustvarjanja. Po njih včasih stopijo izkušeni gojitelji in mojstri, toda vedno s strahom, da bi se izgubili, da bi uničili življenje, drevo, idejo, smisel.

Kdaj je bonsaj vstopil v zgodovino človeštva se natančno ne ve. Očitno je le, da se je to zgodilo na Kitajskem pred 12. stoletjem in nato na Japonskem, kjer so v zadnjih stoletjih  to umetnost izoblikovali do največje popolnosti. Bonsaj posega celo v versko tradicijo  zen budizma. Močno je zakoreninjen v vzhodnjaških predstavah etičnega in lepotnega ideala. V začetku 20. stoletja, so Japonci začeli bonsaje izvažati, največje zanimanje za to umetnost pa v svetu prevladuje šele zadnjih petdeset let.

Dolga leta je prevladovalo napačno mišljenje, da so ta drevesca posebne vrste, ki jih je zelo težko gojiti. Evropske drevesne vrste lahko vzgajamo enako kot japonske ali tudi tropske. Oblikujemo jih v različne sloge, njihova velikost pa se giblje med 2 cm do 1m ali več. Zaradi raznolikosti rastlinskih vrst in posameznih rastlin, natančnih navodil oziroma meril vzgoje ni mogoče določiti. Vzornik nam je narava. Posnemamo rast dreves iz naravnih rastišč in upoštevamo simboličnost  treh točk, ki v zamišljenem obrisu  oblikujejo nepravilen trikotnik. Najnižja točka simbolizira zemljo, srednja človeka in najvišja nebo. Skušamo se približati razmerju 1:6 med debelino debla ter višino drevesa. Torej, 30 cm visok bonsaj naj bi imel deblo debelo vsaj 5 cm. Zelo pomembna je tudi oblika in razporeditev vidnih korenin – NEBARI, ki simbolizirajo trdnost in moč.

Bonsaj ni genetsko spremenjena rastlina, ni nikakršna posebna vrsta. Niti niso drevesa, ki jih obdržimo majhna na krut način. Tehnike v bonsajizmu niso nič bolj krute, kot so ostale tehnike vzgoje rastlin v vrtnarstvu. Lahko jih vzgojimo iz potaknjencev, iz dreves kupljenih v drevesnicah ali pa iz jamadorijev – dreves najdenih v naravi.

Najstarejši bonsaji  na japonskem so stari preko 600 let in imajo status državnega zaklada. Primerki, ki se prenašajo iz roda v rod so neprecenljive vrednosti.

Bonsaj je nekaj osebnega in striktnih pravil, ki bi si jih morali popolnoma držati, ni. Ne sme biti drago breme, temveč veselje, ki mu posvetite svoj čas, potrpežljivost, čut in spretnost.

Če vam ne gre vse tako, kot ste si zamislili, ne obupajte. Vsi mojstri so bili nekoč začetniki.

Pokličite ali obiščite nas, strokovno vam bomo svetovali in vam  pomagali rešiti težave pri vzgoji, oblikovanju, vzdrževanju, presajanju in tehnikah.

Bonsaj torej ni le drevo v posodi. Drevo je živo, mora delati z vami. Leroj Fudži pravi: 

»Učite se od svojih dreves, so vaš odraz!«

www.bonsaji.si

PACIPRESA - od nekoč do danes: 1.del

PACIPRESA - CHAMAECYPARIS PISIFERA – Graškasta pacipresa

1. DEL - razvoj :2008 - 2012

Ko obiščem bonsaj center, iščem skrito. Vzamem si čas in brskam. Najlepši, a zato tudi najdražji primerki bonsajev ter prebonsajev skačejo v oči, nekateri, ponavadi na videz »nič posebnega« osamljenci, pa so založeni, skriti površnemu opazovalcu.

Tako je bilo tudi marca 2008 pri Crespiju. Destkrat sem ter tja, gor in dol, not in ven, pa sem jo našel. Prvi stik ni obetal. Po nekajminutnem obračanju, razgrinjanju preobilne krošnje, iskanju »žmohta«, pa je pulz narastel. Oči so našle vizijo, obetajoča pacipresa pa novega lastnika. Skriti potencial po stari, zaprašeni ceni.

Zame nova vrsta. Zato ima brskanje informacij o zahtevah in posebnostih prednost pred analizo in prvim oblikovanjem.

Chamaecyparis pisifera je v naravi 35 do 50m visoko, počasi rastoče drevo z obsegom debla do 2m. Rdeče rjavo lubje je navpično poudarjeno in razpokano. Rada ima veliko sonca, dobro odcedno, rahlo kislo zemljo, a je doboro prilaglodljiva na slabe pogoje. Žejna, žejna, lačna lačna. Novih poganjkov na starem lesu ne dela, prenizkih temperatur ne mara…oblika, značilnosti, naravne karakteristike…vse je pomembno. Podobna mora biti sebi, ne mojim neukim predsodkom. Cipresa je cipresa, hruška je Ljubica, čas je, da se pobliže spoznava. Najprej noge. Popolne niso. Nebarij je na eni strani perfekten, izrazit, na drugi pa površen, slab. Sama določaš prvo stran? Bova še videla.

Sloko, rahlo zavito telo (beri deblo), malo  previsoka, za popolnost ti manjka nekaj vej. Primarne so dodelane, stare in lepe, močana opora za sekundarne, terciarne in naprej. Zrela si.

Godna za stik, pripravljena za prvi korak v svet umetnosti. Dovoliš? Če nama uspe, se boš nekoč sprehodila po »Noelanders pisti«. To je najin cilj.

Potem čakam. Na dan in trenutek, ko začutim. Tvoj klic, tvoj DA. Prišel je kmalu, nekje aprila pred dvema letoma. Bila je nedelja.

Očiščen naberij je boljši. Dve veji me motita, kazita podobo. Iz spodnje nastane spomin (cut; jin), iz druge in vrha s cepilno smolo ustavim solze. S škarjami režem svetlobo, slačim in razkrivam. Do meje. Ne preveč. In ne premalo. Pokažejo se odmrte žile, poudarki zrelosti, znaki starosti. Očistim jih, zaščitim in zarišem na belo. Nekaj ur žičenja krepi zadovoljstvo.  Prsti sledijo linijam, um sledi očem.  Res si lepa, nekoč boš lepotica.

Dan se preveša v večer v česanju kepe korenin. Močne in zdrave, oprane izčrpanega substrata, postavim v ovalno, nizko in izrazno posodo. Idealno za kontroliran razvoj, primerno za oči.

Zadovoljno utrujen spijem pivo, postavim ozadje in pritisnem na EOS.

Oblikovana v prihodnost. Dajem ti čas. Dajem ti jesti in piti, dajem ti sonce, dajem ti srce. In ti se odzivaš, sprejemaš. Počasi kot znaš, potrpežljiva ter kritična.

Bolj te gledam, drugače te vidim. Tvoje poteze so vedno milejše, spreminjaš profil. Vitkost prvih dni zlagoma prekrije polnost. Krepkost krošnje kliče k spreobrnitvi. Tudi korenine hočejo več, posoda je premajhna, ne sovpada. Ni iz mode, le pretesna je.

Aprila letos te odrešim.

Potem, ne morem iz svoje kože, pa nastopi čas nestrpnosti. Hočem popolnost. Hočem izolnitev svoje vizije. Pozabim na bonsajizem, na pravila, na vse. Iščem lastno zadovoljstvo.

Iščem obliko, stil, eleganco, harmonijo, postaneš pika, razvlečena v črto, rez v moj del sveta, sveta umetnosti. Čutim, prihaja čas, prej kot sem upal, čas za prvo modno seanso, čas za Noelanders trophy.

Obrnjena v preblisku, s pomočjo kolegaTomaža H. Takrat, o koliko let nazaj se mi je zdela zakon.

Saj je bila. Ampak tako " mlada"...

Našel sem posodo, izrazno, nekoliko previsoko, našel sem bit, ki zadovoljuje moj ego, spremenil sem profil. Sedaj si razkuštrana. Zame lepa, prijavljena na ogled. Strici iz Belgije bodo odločili,če si primerna, dovolj izrazita, sposobna, da se postaviš na oder najprestižnejše razstave bonsajev v Evropi.

In bila je razstavljena. Izbrana med izbranimi. Moja.

SE NADALJUJE.....

Skadarsko jezero

Sanje

Naj bi brzdal svoje sanje.

Neraziskano področje, kjer nisem Jaz, kamor nimam vpliva.

Kako?

S tem kar počnem, razmišljam, delam vsak dan?
Z zgodovino sebe, ki je ne morem, ne znam in nočem izbrisati?
S spanjem brez sanj?

V sanjah ste VSI, ki se me dotikate, ste se me dotikali in se me boste dotikali v prihodnosti.

Zakaj naj to brzdam?

Lahko naivno razmišljam o pomenu sanj. Celo knjige o tem bi lahko bral. Pa jih ne.

Ker,
sanje so del mojega življenja.

Ki ga itak ne razumem.

Ali pač?

Spodnji dom mojega obstoja

V spodnjem domu mojega obstoja so se deželni glavarji odločili, no vsaj namen imajo tak, da bodo kljub recesiji premaknili meje moje, itak, osebne sreče, na spodnji rob.

Jaz, direktor samega sebe, jim seveda tega ne bom dovolil.

NIKAKOR.
In Nikoli. ( Nikola, če to bereš, nima to s teboj nobene zveze)

Zajedajo moj vsakdan s prisluhi ki jih ni, podaljšujejo hipotenuze navideznih trikotnikov z namenom, da bi njihova najkrajša daljica postala najdaljša daljica, ne da bi pogledali v matematićne priročnike.

Sploh.

Povrhu niso končali niti šole življenja.

Hkrati, ne vsi naenkrat, mi obračajo hrbet. In VEM da se mi smejijo v obraz. Tako pač ne gre.

Sploh.

V bistvu matematika tu ne igra nobene vloge.  Je pesek v oči voluharjem, spodjedalcem in grabežljivcem. Njim, podatalnim koreninojedcem, s spolzkimi komolci in prevelikimi zobnimi oz. protezami iz titana.

V bistvu so golazen, namenjena lastnemu sarkazmu, gnoj, ki ga po pršenju pred napovedanim dežjem, močno sonce enostavno izpuhti v nič.

In jaz, direktor samega sebe, sem sonce, ki deželnim glavarjen mojega obstoja sijem DIREKTNO v oči.

Očala ne pomagajo. Tu pač ne.

slika 1: sprehod po hodniku mojih možganov v času pisanja tega prispevka.  Avtor: jaz osebno

Danes sem vstal ob 4:50.

Sedaj je 16:10.

Jebiga!

p.s.: ala take objave na FB. Selfija ni sploh. Je pa čista resnica.