Odsev

Bežen klik na narcisoiden drevored, v brezvetrju jutra, ob prehodu poletja v jesen, zelenega v rumeno. Vse je živo, samo odsevi so mrtvi. A le oni dajejo trenutku pomen.
Slika me asociira na prehod. Prehod iz mladosti v starost. Relativen pojem, katerega mejo z leti pomikaš navzgor, dokler ne začutiš hladnih vetrov ki naznanjo zimo. Takrat je zadnji čas za odseve. Mrtve spomine na sladke in grenke izkušnje, ki so tvojemu življenju dali obliko.

Jesen

Lovil sem jesen, lovil sem čas in svetlobo. Zmanjkalo je obeh.

Nič

Nič. Nimam volje, nimam komentarjev, nimam časa, nič, čisto nič. Rad bi ujel vse barve jeseni, rad bi jedel prvi sneg, rad bi bil miren v pisarni, sproščen na treningu, rad bi... Pa nič.
Ne še.
Tol'k 'mam za povedat. Pa n'č več.

Poglavja

Zaključil sem pomembno poglavje. Moči in volje za ostala ostaja na pretek. Po vrsti, nujnosti, času ali včasih zgolj počutju se listi obračajo, se zgodbe razvijajo. V knjigi z naslovom Življenje, ki je edina, za katero ne vemo koliko strani obsega. Seveda ne, ko pa še ni napisana. Zgolj ideje, ki pa jih usode in naključja obdelujejo po svoje.

Škrip

Bilo je jutro. Bilo je včeraj. S kapo in rokami v žep. Pod nogami škrip, škrip, pod kapo škrip, škrip...Že prej je škripnila guma.

Zadnje dni so besede zamrznjene. Negibne, mrtve. Pobite s številkami. Del mene si želi zime, drugi, poslovni del, si zime ne želi. Škrip, škrip...

Genska kraja

Moja hči, Pia namreč, ponoči krade fajle iz mojega portala!

Pokljuka

Ker sem delček v slovenskem biatlonu, ker je bil za biatlon včeraj pomemben dan...
Športni center Pokljuka je uradno odprt.

Pripravljen na zimo. Za vse. Za biatlonce, tekače, rekreativce, turiste...

' Ni šans' je bila največkrat slišana izjava tistih, ki smo Pokljuko redno obiskovali.

Včeraj pa dokaz, da se tudi pri nas lahko, če je seveda denar in predvsem prava roka, ki nenehno vleče za prava ušesa. Peter Zupan & co., čestitke!

Tomaž in Matej soborca

Brez njih pa tudi ne bi šlo

Pa brez njih tudi ne. Krat 100, decembra na svetonem pokalu!

Pogoji so, rezultati pa prihajajo.

Veter

S severnim vetrom prihaja mraz. Vonj po zimi trga barve z dreves, lomi suhe veje in sporoča milijonkrat videno. Ljudje pa še vedno ob kavi nerazumevajoče drobijo o vremenu, ki ni normalno.

Severne sunke dojemam ponoči drugače kot podnevi. Od vetroloma davnega leta 1984 in podiranja rastlinjakov naslednjih deset let, mi nočno trkanje odlomljenih vej na okno spalnice dviga pulz. Spanja ni. Izkušnja za celo življenje.

Ko pa hodim, kot včeraj na primer, višje v hribih, močnejši in mrzlejši taisti poslanec v dušo prinaša mir, nekakšno ravnovesje. Vonj po Aljaski. Zver se prebuja.

Potem pa razumi, če moreš. Veter, mene.

Vzdušja

Harmonija
V kletki

Veselje

Zamišljenost

Hlajenje

Bežim pred meglami. Tistimi v meni in tistimi, ki jih kuha mati narava. Ohlajam čorbo. Z mislimi izmetavam razkuhane koščke vsebine.
Bežim počasi. Občudujem ognjene obraze, poslušam tišino, začinjeno z žvižganjem toplega jugozahodnika.

Pomlad je rumena. Jesen je rjavo rdeča.

Vzepanjam se bo brezpotjih. Iščem prehode, varnost v nevarnosti, nič ekstremov. V spremstvu oblakov. Držim se skal, držim se trav, držim se samega sebe. Iz ure v uro sem višje, bolj prazen, bolj poln.

Krn pa čaka dnevov brez megle v naročju.

Vrh gore je le točka. Vse se dogaja na obzorjih. Vse dogaja znotraj.

Utrujenost je fizična. Samo fizična. Premosorazmerna.