Nič...in vse

Nič ni iluzija, vse je res.
Prej ali slej.
Oziroma nekoč ali potem.

Nič ni rumeno.
Sploh če je belo ali rjavo.
Lahko je tudi črno.

Nič ni pomembno.
Vse je nepomembno.
Razen tistega, kar je zelo pomembno.

Nič je nič.
Vse je vse.

Vmes, tako, malo po ovinkih,
vijuga  življenje.

Rdeče?
Iluzorno?
Prehitro?

In sanje so dovoljene!

Če...

Kalibrirane poteze vsakega momenta ojačajo posluh Egona,

če ležiš na kvači in na pol spremljaš dogodke minulih trenutkov na TV, obglavljenih z redaktorji ( ali kdorkoli so že),
če hodiš po mahu, ki je vsaj desetletje bil boj med vlago in soncem,
če namesto zaseke na polnozrnat kruh namažeš ajvar,
če se vsedeš v senco, zamižiš in vidiš sonce,
če prdneš, ne da bi te bilo sram (Mercator),
če rečeš prijatelju: ej stari, rad te imam,
če zamižiš, vidiš svoje otroke, in ti preteče solza sreče,
če sanjaš o preteklosti,
če stopi skozi vrata in ji rečeš - LJUBIM TE!,
če sanjaš o prihodnosti,
če čutiš - da si sem Jaz, še vedno svoj Egon!

p.s.: moč čustev je obratno sorazmerna od zgoraj navzdol

in še bi lahko dihal...

Šekspir

Ni me sram. Nisem pa zadovoljen.
Pravzaprav sem nejevoljen.

Zredil sem se.
Osem kil od povprečja zadnjih desetih let.

A zakva?

Nekaj izgovorov bi našel, pa ne gre tako.

Na primer:
- preveč jem
- ne gibam, muvam toliko kot sem, ko sem treniral za Aljasko (niti približno)
- vsak čas bom 54 (let)
- hrana ni več, kar je bila
- ...

Pritiska imam za izvažat, holesterol je na meji,
glava pa počiva v miru.

Mislim da je v tem problem.

Vse mi dol visi,
razen kadar stoji.

Brigajo me politika, begunci, včerajšnji sneg...

Ne tečem.

Plazim se po obronkih svoje sedanjosti,
z dioptrijo na +2 gledam  vse strani
in iščem bodalo,
ki bo prebilo trenutni balon Nejaza.
Budalo,
mislim...

Ali Sem?
Ali Nisem?

To je vprašanje.
Shakespeare ni imel pojma.

Aljaska...

Včeraj ponoči je moj um v meni prebudil veter s severa.

Zaseden v sedaj,
ob dveh ponoči,
malo zatem ko so nekateri, eni znani, večina neznanih,
pritisnili na pedala, oprti na palice,
koordinatno v McGrath, podaljšano v Nome,
zarili psihofizične sposobnosti v Zimo,
mi je od leta 2003 do 2012 piš severa sedemkrat trgal notranjost,
sledil sledem kreacije osebne preteklosti zaznamovane z divjino, snegom, neskončnostjo in bistvom.

1800 kilometrov od Knika do Nomea,
počez čez divjino Aljaske,
IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Sedem vlečnih konjev ene osebnosti,
sedem poizkusov,
sedem zgodb...

Nobena dokončana.

V pršenju dežja zunaj, se preobražam v zahod,
ki je prav tako deževen,
se tresem v preobilici dobrega
in miniaturno trpim.

Da nisem.
Da sem!

Sedem palčkov.
Nihče mi jih ne more vzeti.

Sedem orgazmov moje Biti.

Eni pridejo prej, drugi kasneje... a so prišli.
Vedno prezgodaj.
A prišli so.
V objemu tistega, kar sem poleg svojih - LJUBIL.

Danes?
Povišan pritisk in nedokončane sanje.
Ljubezni so druge.
NIČ SLABŠE.
LE ČISTO DRUGAČNE!

Ti obračaš, 
življenje obrne!

Srečen sem!
Tudi brez tebe,
Aljaska!

Med naravo in razapadanjem; vse se spreminja

Nekje višje,

nekje daleč nazaj,

sneg tepta preteklost.

Tu, kjer je naš dom,

čisto blizu,

pomlad ruje in kriči.

 

 Živeti... čakajoč metulja!

Od blizu je vse drugače. Narava se sooča z okolico, času primerno.

 Bil je Hotel Podvin....

 ...in je naša vas, Mošnje.

Doma kmečka peč, nedaleč stran, klima na boleči podobi.

 Biba se ne zmeni ne za lepote narave, ne za razpadajoče objekte, ne za... samo za ljubezen. Če pa je zraven še palica, kaj češ lepšega.

oh, OH

Jebemti pettdeseta...in čez.
Leta in Alajska so pobrala energijo, svoje naredila Ruth...telo je postalo togo.
Bobo drži glavo nad gladino in me sprehaja v valovje duha.
Telo pa rabi energijo, moč, eksplozijo. OH (ogljikovi hidrati), cukr, krompir, špeh ( ne okol vampa) in
spet trening, spet moč.
Z omejitvami na leta ( čeprav so ta samo v moji glavi - za zdaj).
 Z resonanco na ZDRAVO - BIO.

Nič (ali čimmanj) zaske, krompirja v oblicah, sladko (kjepa), alkohol ...uf ne, lauf, kolo,. hribi...

Pa muha hudomušnica najde kompromis,

eno (ima jih više) organsko zadevo z okusom po sadju...

Pomirjen pred sabo, a predvsem z res dobrim okusom na jeziku, zapojem...

Ti si moja čokolada....da si malo manje mlada..

jazt bi te pojeo ( pojedel op.p)...

Pa zagizem....

Kaj mi bodo banane, če je čokolada tle...

p.s.:

samo da me ... ne sliši, vidi...

kdo že?

Moj notranji Jaz,

moj Egon.

Še pomnite tovariši?

Ta kurba: ČAS

Čas se je zajedel v moje telo. Neslišno, brez znakov.

Pohajkuje po križu, trebuhu, ramah, nogah... le v vesolje možgan mu ni uspelo ( še ) zaiti.

Ko bo, se bosta ponovno združili dve črni luknji.

Znanstveniki pa bodo navdušeni nad gravitacijskem valovanjem.

Nenamišljene podobe

Skoraj pomladansko sonce je iz skoraj zimskega spanja prebudilo skoraj žive podobe

Zmaj

Medvejka

Žnjohar

Ogenj

Kača in kačica

Kača s pasjeglavcem

Veliko živali pa še spi. Prebudilo  jih bo skregano poletje. In kvantana jesen.

V ZATONU DNEVA

PIVNALA SI VODE MOJE...

Snežnik

Niso samo Alpe za duškat...