Sanje

Naj bi brzdal svoje sanje.

Neraziskano področje, kjer nisem Jaz, kamor nimam vpliva.

Kako?

S tem kar počnem, razmišljam, delam vsak dan?
Z zgodovino sebe, ki je ne morem, ne znam in nočem izbrisati?
S spanjem brez sanj?

V sanjah ste VSI, ki se me dotikate, ste se me dotikali in se me boste dotikali v prihodnosti.

Zakaj naj to brzdam?

Lahko naivno razmišljam o pomenu sanj. Celo knjige o tem bi lahko bral. Pa jih ne.

Ker,
sanje so del mojega življenja.

Ki ga itak ne razumem.

Ali pač?

Spodnji dom mojega obstoja

V spodnjem domu mojega obstoja so se deželni glavarji odločili, no vsaj namen imajo tak, da bodo kljub recesiji premaknili meje moje, itak, osebne sreče, na spodnji rob.

Jaz, direktor samega sebe, jim seveda tega ne bom dovolil.

NIKAKOR.
In Nikoli. ( Nikola, če to bereš, nima to s teboj nobene zveze)

Zajedajo moj vsakdan s prisluhi ki jih ni, podaljšujejo hipotenuze navideznih trikotnikov z namenom, da bi njihova najkrajša daljica postala najdaljša daljica, ne da bi pogledali v matematićne priročnike.

Sploh.

Povrhu niso končali niti šole življenja.

Hkrati, ne vsi naenkrat, mi obračajo hrbet. In VEM da se mi smejijo v obraz. Tako pač ne gre.

Sploh.

V bistvu matematika tu ne igra nobene vloge.  Je pesek v oči voluharjem, spodjedalcem in grabežljivcem. Njim, podatalnim koreninojedcem, s spolzkimi komolci in prevelikimi zobnimi oz. protezami iz titana.

V bistvu so golazen, namenjena lastnemu sarkazmu, gnoj, ki ga po pršenju pred napovedanim dežjem, močno sonce enostavno izpuhti v nič.

In jaz, direktor samega sebe, sem sonce, ki deželnim glavarjen mojega obstoja sijem DIREKTNO v oči.

Očala ne pomagajo. Tu pač ne.

slika 1: sprehod po hodniku mojih možganov v času pisanja tega prispevka.  Avtor: jaz osebno

Danes sem vstal ob 4:50.

Sedaj je 16:10.

Jebiga!

p.s.: ala take objave na FB. Selfija ni sploh. Je pa čista resnica.

Zavetje

2003
Nekje na Yukonu, sredi ničesar, v vlomljeni baraki, pred dvodnevnim viharjem.

Ko najdeš zavetje takrat ko ga resnično potrebuješ, RAZUMEŠ!

In to se še vedno dogaja.

Objave

Kvaj zdej.
Učash ste bull u tale blog, zdej pa ubenga da b ruknu nazaj.
A to pomen ohka pišm kr vočm?
Aj bolš da ga ukinm?

ENDO MIKRO DIVIACIJA

ENDOMIKRODIVIACIJA

Spontanosti ovira je pojmljivost,

 Abstrakt občutkov, zavedanje, minljivost.

Preraščen razum preteklosti pokleknjen v sedanjost,

prosi cvet odprti,

naj zapre svoj čar očem metulju,

da videl več ne bo poti v prihodnost.

Prhut pojmljiv okoli barv

milo trese venčne liste,

že slep, polomljen, malo star,

spomin pozabe,

pelod nosi mimo bistva.

Pride dež in kmalu sneg,

iz cveta plod,

metulja le še bled spomin.

Predrte misli barvajo spokojnost

Resnice dejstev trgajo opojnost.

Opazovan, prezrt v resničnost. 

Bodi

Pridi na razstavo mojih sanj.

Bodi ob meni, ko vlečem mehko žico.

Bodi moja inspiracija. 

S stopali na zavori.

Bodi harmonija, 

buč v reki hrepenenja.

Bodi Ti,

 smisel mojega življenja!

Lirična pesem za Pio

V brezumju skladovnic,

 ki so jih postavljali dogodki preteklosti,

 v malti, 

ki jo povezuje sedanjst, 

v upanju, 

ki jo predstavlja prihodnost, 

na nagrbančen papir rišem tvojo podobo.

Z dobro ošiljenim svinčnikom

drsim po tvojih potezah srca!

Prihajam in odhajam

Prihajam sam.

V objemu dveh muz,

počesan s severnimi in južnimi vetrovi,

prihajam sam.

Bivam sam.

zadet od dveh injekcij,

podprt s trojnimi tableti,

bivam sam.

Odhajam sam.

premešan z Vami,

ki bili ste mi kamen al' opora,

odhajam sam.

Podrt,

podprt,

srečen in udrt,

kot sokol svoboden, 

hiter, 

duše in želodca poln,

zazrt v eno in edino,

v svojo,

eno in edino:

SMRT!

Ujetnice