Reformacija

Država in nekaj državljanov je praznovalo. Večina je tako kot vsako leto pedenala grobove. Jutri morajo biti šik, potem pa...In zvečer je iz amerike prišla noč čarovnic. Ker rad pomagam ljudem, ker sem privatnik in ker smo v kapitalizmu, je treba potrebam ljudi zadostiti. Kljub državnemu prazniku se je zaloga krizantem, okrasnega peska, sveč in buč iz ure v uro praznila.

Na čase sem prosil Pio za pomoč. Ljudem se namreč mudi! Seveda pa so bile tudi luknje, ki sva jih vsak po svoje flikala. Pia je (po atiju, jasno) umetnica. Ustvarjala je šopke. Za dušo in za
Ruth, ki je od jutra do noči delala na vrtovih in grobovih http://www.misti.si/ruth/blog.html Lola je opazovala dogajnja.

Moje krpanje lukenj, čakanja na kupce, je bilo posvečenu malemu borovčku. Pinus mugo - darilo kolega Aleša. Kljub svoji majhnosti in mladosti ima nekaj v sebi.

Odstranil sem mu odvečne iglice ( s škarjami), da bodo speči brsti drugo leto nemoteno zapolnili praznine in mu porezal nekaj vej. Na koncu pa seveda kiparsko oblikovanje. Pustimo času čas.

Pred
PoZadaj
Z vrha
Posoda je Aleševe izdelave. Odlična, a jo bom spomladi zamenjal za neglazirano.

In ta malček, zanimivo, ni več naprodaj.

Skrivenčena pričakovanja

Pogled na deževen dan. V hribih pa že spet sneg. Posode upanja. Skrivenčena pričakovanja.

Oprimki

Ko pride v glavo stanje, ki zgleda takole:
iščem oprimke v prihodnosti. Take čisto majhne, ali malo večje...



So. Še več, veliko več jih je. Na srečo.

Kot odtrgan pes...

Zapostavljeni Jaz je zbežal. Veriga in vreme sta bila prešibka. Vsako leto sem ob prvem snegu v gorah zviznu tja gor in spustil otroka na plano. Sneg je moj medij.
Letos pa...delo, natrgane vezi v gležnju, dež, čas ki ga ni, leta??? Ma ja, izgovori. Danes je Egon dobil svoje.

Ko pa sem že v hribih, pa nedelja je, pa...tud tu ne morem iz svoje kože.



Aleš in Miha! Sej vem kaj zdej mislita. Še vedno velja!

kot Bauhaus, na primer

Takole. Sobni, notranji"bonsaji" so preurejeni in pripravljeni na odhod v Vaša stanovanja. Prijatelj mi je dejal, da sem jih zrihtal skoraj tako kot jih imajo v Bauhausu!


Če pa daste kaj na prihajajoče praznike pa imam tudi krizanteme

in buče za čarovnice. Ajd čao!

op.p.: to nisem jest. Niti kdo drug. Podobnost je zgolj naključna.

Petek

Sedenje za računalnikom, med številkami do teme je pogojevalo ravnovesje. Glih tolk, da bodo mogoče sanje iz binarne oblike prešle v tridemenzionalno.
Po pol ure je neugleden Ficus retusa, kao bonsaj , dobil nov videz. Pustil mi je kanček zadovoljstva. Tudi iz takega materiala se da naredit očem prijetnejše bitje. Leseno življenje. Lahko noč! Polna luna, če še ne veste.

Hinoki - 2.del

Še malo dodelave in dnevna svetloba. Mislim da ima karakter. Ostane le upanje po perfektnem nebariju. Počakam do pomladi.
V posodi bo zgledala za moj okus - nobel.
Zadnja stran tokrat ni enakovredna prednji. Na razstavi jo tako ali tako nihče ne bo gledal od zadaj.
Matr sem zadovoljen. Jini so še za dodelat. Mogoč še malo šarija...?
Ja,vem. Slikanje malo previsoko. Je platno prenizko.

Detajl - ožičena perfektna razvejanost.
Detajl - pogled z vrha
In še vrh.

Popolna ni, vsekakor pa vredna nakupa (kolk je že bla?). A ima kdo idejo kakšna posoda bi ji odgovarjala?

Hinoki - 1.del

Vsaka zgodba ima nekje svoj začetek. Tale o Hinoki cipresi - Chamaecyparis obtusi, se je začela takole na letošnji Ginkgo razstavi. Med dvodevnim ogledovanjem sprejemaš signale. Nekatera drevesa močno privlačijo. Na žalost po večini tista, ki jim omejen prostor denarnice ne dovoli selitve na jug. A ob taki izbiri se vseeno najde drevo, ki sede v srce in tudi žep. Doma je sledilo čiščenje, obrezovanje suhih in napačno rastočih vej...
in brskanje, iskanje nebarija. Posoda je en sam koreninski sistem. Šele ob presajanju spomladi bo vidno kaj skriva pod površjem.
Sledi mesec in pol opazovanja. Obračnje, nagibanje, upogibanje...Skice v glavi se menjavajo. Izločam jih in dodajam. Dokler ne ostane ena sama. Čas za akcijo.

Predpriprava : odstrani odvečne veje

Priprava : do pomaldi v večjem loncu. Zaradi linije in boljše zaščite korenin. Izsušitev, čeprav kratkotrajna, pomeni odmiranje vej.

Potem je potrebno počakat. Na dan, trenutek, kot bi rekel prijatelj Tomaž - da te gora pokliče.

Včerajšnje pisarniško dopoldne je izčrpalo moj pomen. Melanholijo sem ubil z ustvarjanjem. Občutke sem prenesel na drevo.

Narobe. Drevo je preneslo občutke name!

In v tem je čar bonsajizma. Umetost in filozofija. Čista meditacija.

Mali zeleni svetovalec

No, takole je že bolje!