Brin Kobayashi



Takole zgleda pot, seveda še nedokončana (nikoli končana), bonsaja. Napreduješ z njim. In staraš se z njim. Zoriš ga. In on zori tebe.

 

                                                              

 

                  november 2008

 

                                                                        maj 2010

 

oktober 2010

 

                                                                           april 2012

                                                                   november 2012

 

Družina

In vračam se k bonsajem.
Ker so izraz. Izrazi vsega, kar je v meni. Vseh občutkov in počutij, ljubezni, napak, hotenj, sklepanj, kompromisov, poskusov, okušanj, dela, užitkov, sprenevedanj, goljfij, znanja, poudarkov, sreče, bojazni... Vsega, kar je bilo v danem trenutku v in na površju mene, v konicah prstov, povezanih z IN. In povezanih z naravo. Ki je hudičevo bolj v meni, kot denar in politika.
Eno vsebujem, drugo me obdaja.
...ločiti seme od plev...
Čakajoč na vodo. Na sneg.

Družina

je izraz. Je povezanost.

Usklajena, z napakami.

Namernimi in nenamernimi.

Vsaka veja ni in ne more biti na svojem mestu. Ne sme biti.

Prazni prostori med individumi so NUJA.

Preplet korenin tudi.

Čas, neustrašni proizvajalec, v trenutku zgrabi niti ZAČETKA ter ga vleče v edino smer, proti KONCU. Vse vmesne preobrazbe so le odtenki odločitev, dogajanj in naključij (ki jih ni), ki komaj opazno, čeprav imaš občutek da pomembno, vplivajo na, kakopak, KONEC.

Ki ga brez ZAČETKA ni.

Šteje pa samo kar je vmes. Če si zraven.

Bonsaj je izrazna umetnost.

Zame seveda.



Azalea

Cvetje za poletje. Mal je pozna, je pa lepa.

Celtis sinensis

2012

2007

Počasi ga peljem proti viziji. Seveda, posoda in čas. Potrpljenje.

Ki ga v bistvu nimam.

Mogoče ja, za drevesa...

Presajanja

Ko pride čas, je čas. Za presajanja.
Eni so komadi. Janezova in Boštjanova pomoč sta bili za moj križ oljašanje. Pa me vseeno boli. Križ namreč.
Kriva je Aljaska in kriva je tale smreka. Lotil sem se je sam. Brez veze neučakanost... Batina, ki bo nekoč jumbo bonsaj. Zdaj mora spet počivat.

 Tule je bilo treba več nežnosti in previdnosti.

 Boštjan se je pridružil, da bi se naučil presajanja. Vajencu gredo seveda najbolj umazana dela. Hja, tako se najbolj zapomniš...

 Rešeljika - edina v moji zbirki. Nova. Janezovo nesebično darilo za mojega abrahama. Priznam, ko mi jo je dal v avto, sem ostal brez besed, s cmokom v grlu, skoraj s solzo. Janez, hvala je premalo!

 In je večja kot sem mislil. Največja posoda, ki jo premorem je bila glih za glih. Drevo ima dušo. Dve.

 Hinoki cipresa - presajena prejšnji teden. Kandidat za EBO.

Se nadaljuje...

Košček torte

En odsek, vod po vojaško, bonsajev tega nedeljskega dne. Po večini neurejnih za fotografijo, umazanih posod in žejnih. Pa kaj. Nekoč, ko pride njihov čas, bo drugače.
Njihov čas je vedno.
In vedno je drugače.
Torej, danes takole:

Smrekova družina:

 Cipresa čaka na dan D

 Zuriški zmagovalec po enem letu  - neobremenjen, svoboden, skuštran

 Boljša, kot je bila pozimi. počasi se bo odpravila v Evropo...

 Azaleja, po dveh letih. Se spomnite tovariši?

Like it! Ne vem zakaj, samo čutim...

Vsako leto drugačen, pa še vedno beli bor...

 Kobayashi se lepo polni. Času čas... še malo

 Še ena azaleja. Krut nebarij in vedno bolj zrela. Gimi 5 years...

 Pa še ena, z domačega vrta. Iz nič v bonsaj. Nič posebnega, ampak ima svoj žmoht.

 Princesa je v dveletni fazi polnjenja. Fertilajz it, much...

 Smreka, sredi zime obdelana, postavljena na mraz.  Ni po pravilih, ampak ... evo!

Javor dela, se širi. Seveda so posode svoja, ops, moja, zgodba.

 Nihče se ni zmenil za tole. Zanalašč ne dam slike prej. Samo potem.
Bo, bo. Enkrat.

Potem so oblaki prekrili svetlobo. Utišali so vročino. A res prihaja jesen?
Ko bi le....
ker potem pride zima :)

Bonsaji

Kaj mi pomenijo?

Kako vplivajo name?

So srečni?

 Sem zadovoljen?

Vedno bolj. Pomagajo mi odpirat oči. Pomagajo pomirjat srce.
Čisto tiho so. Pa tako zahtevni. Samo z odprtimi očmi, samo z odprtim srcem jim lahko dam, kar premorem, znam, kar čutim.
Samo takrat, ko smo sami.

 Vse ostalo je razdajanje energije mimo. Z besedami, z učenjem, s prodajo...

 In to, vse ostalo, za ostale, je odrezana, predolgo ožičena veja.

POZDRAV VROČINI

Proggeto sedanjost

Urejam naprej. Čistim. Pucam. Stvari počasi postavljam na svoje mesto. Na moje mesto, bolje. Tudi bonsaje.

Kar ima namen, ostane. Ostalo gre.

Stvari, reči, dejanja, ljudje, cilji, spomini, usluge...

Dvodebelni rdeči bor

Štirinajst dni lovljenja prostega časa, navdiha, želje in volje. In vendarle.

Prej

Ideja

Prvo oblikovanje

Umetnost do konca tedna menjam za šport. V ponedeljek in torek namervam k Saviniju po dozo, potem spet šport. A na žalost za druge. Zase ni časa. In ni volje. Mogoče me zagrabi. Naenkrat....

Ulmus parvifolia

Kitajski brest drži liste do zadnjega. Ne meni se za slane in dež. Ko je vse že golo, se šopiri. Je vredno pokazat.

Pa tudi melaholična oblika ni slaba.