5. dan

Jan je šel plezat v Paklenico, tako da bom jaz z mojo slabo angleščino skušala razvozlat, kaj se dogaja na daljni Aljaski.

Raje in Andrea sta včeraj pritekla do kontrolne točke Rohn. Očitno je zvezo od tam s satelitskim telefonom težko vzpostaviti, saj časi prihodov in odhodov v sicer vzornih poročilih organizatorja, niso navedeni. A Rob, skrbnik koče, je povedal: "Skiers are looking good."
No, še kakšen dan, pa mi bo Raje lahko sam po telefonu povedal, kako se počuti.
Bojim se, da je pozabil vzeti zaščitno kremo in je opečen. Sonce prižiga že od štarta, trenutna temperatura v Rohnu pa je minus 8 stopinj celzija (18 F).
No, če bo samo to, bo čisto v redu :)

V tej romantični hiški lahko naenkrat poskrbijo za 20 lačnih ust.

Vse je pripravljeno za dirko s psi - hrano in ležišča so pripeljali z letalom.

Kolesarji se zbirajo na prvem cilju. Zmagovalec etape, dolge 560 km, je Američan Jay Petervary, s časom 3 dni 14 ur in 20 minut. Dobil bo nagrado - 100 dolarjev!

Tudi Rok bo verjetno kmalu v McGrathu.
Erika, ne pozabi "spati" s telefonom. Nikoli ne veš, kdaj te mož lahko pokliče!!!

4. dan

Ob dveh ponoči se je Raje odpravil proti Puntilli. Dosegel jo je že opoldne in se po dveh urah počitka odločil za nadaljevanje. Čaka ga 72 km dolga etapa do Rohna. Noč bo očitno preživel pod zvezdami.
Trenutno potuje z italijanskim tekačem. Avstrijski kolega je odstopil že na prvi kontrolni točki.

Rok je medtem uspešno prekolesaril do Rohna. Ker tam nimajo telefona, se zaenkrat ve le, da je še vedno v koči.

Do sedaj je do Rohna prispelo 18 kolesarjev. Do Nikolaia - naslednje, predzadnje kontrolne točke, na tekmi do McGratha, pa je že 6 kolesarjev. Trenutno vodi Jay Petervary.

3. dan

Raje je ob štirih zjutraj zapustil drugo kontrolno točko. V enajstih urah je pretekel 65 km do naslednje kontrolne točke Fingerlake.

Rok je uspešno prispel do četrte kontrolne točke v Puntilli in do sem prekolesaril približno 270 km.

Vreme je še vedno lepo in sončno. Nekaterim tekmovalcem je žal, da s sabo niso vzeli zaščitne kreme.

Bivak v Fingerlake-u.

2. dan

Raje je ob treh ponoči prispel do prve kontrolne točke. Rok je med tem prekolesaril še 55 km do druge kontrolne točke. Po počitku sta zjutraj odrinila naprej in do četrte ure popoldan prispela do druge in tretje kontrolne točke.

Vreme je sicer lepo in proge urejene, a na tekmovalce vseeno prežijo nevarnosti. In sicer los, ki noče s proge.
Bill Merchant, kolesar in organizator tekme, ga je poskusil preplašiti, pa se los ni želel odpovedati steptani progi in jo zamenjati za skoraj meter, pred kratkim zapadlega snega.
Bill jo je na srečo odnesel živ in brez poškodb. Je bil pa zato primoran narediti velik ovinek.

Start!

Ob pol petih po aljaškem času je iz štarnega mesta na jezeru Knik blizu Anchoragea tekmo začelo 45 udeležencev. Prvi dan je bil topel in sončen. Temperatura na štartu je bila -2 stopinji celzija.

Do prve kontrolne točke od štarta oddaljene 90 km je do enajste ure zvečer prišlo sedemnajst kolesarjev. Rok Kovač je za to prvo etapo potreboval malo manj kot štiri ure.

Uradna stran tekmovanja.

Rajetu in Roku lahko tu napišete sporočilo.

Raje pred startom maže smuči.

Anchorage - petek

Vse je pripravljeno!
Še ena noč v postelji, nekaj ur nervoze, potem se ponavljajoče sanje pričnejo dogajati v živo.
Razmere so zaenkrat boljše kot vsa leta do sedaj, vremenska napoved odlična.
Noči bo osvetljevala luna, dneve sonce, mene misli.

Tipkovnico menjam za smuči!
Se vidimo ...

Anchorage - četrtek

Napetost prihaja v valovih.
So trenutki, ko brutalnost prihajajočih dni v želodcu naredi kepo in so utrinki, ki to kepo radostno razbijejo.
Prostora za motnje od zunaj počasi zmanjkuje. Postajam egoist. Popoln. Vse samo zase, vse zame. Samo sprejemam, nič ne vračam.
Pozabljam vsakdanjost, iz preteklosti natančno luščim poglavja za jutri. Skrbno shranjujem pozitivne in iz srca dane želje.
Hodim po belem snegu.

Anchorage - sreda

Ob osmih so bili paketi pripravljeni. Najnujnejše delo je za nama. Prav tako glavni nakupi.

Na pošti smo popravili - dopolnili naslove po navodilih uradnikov.
Obljubili so, da bodo na naslovih pravočasno. Lani je bila po besedah kolega Jana Kopke ena sama zmeda. V nekaterih krajih paketov ni bilo, nekje pa po dva ...

Ulice so ujete v ledene okove. Hoja brez icebagov je nevarna.

Proge pa so kljub gnilemu vremenu čudovite. Speljane po gozdu, razgibane in prazne.
Končno sam. Misli počasi drsijo v naslednji teden.
Počutim se odlično - fizično in psihično.

B&B, v katerem bivava z Rokom, je napolnjen. Deset Italijanov, Avstrijec, Španec in midva. Klepetava lastnica obvlada sedem jezikov -slovenščine na srečo ne. Če ni slišati njenega nenehnega govorjenja in smeha, odmeva italijanščina. Lani sem jo bil sit. Letos pa se z Rokom rajši umakneva.
Čim manj v hiši, če pa že, sva v svoji sobi. Zabavava se ob vsakem delu.
Na primer takole, ko sva očala čistila in premazala s posebno kremo proti rosenju ...

Bioritem je že vzpostavljen. Spanje ob devetih in vstajanje ob štirih.

Anchorage - torek

Dan zapravljanja za preživetje. Nikoli ne vem, vedno so dvomi.
Ko odhajam iz predimenzioniranih ameriških trgovin, polnih debelih zapravljivcev, se mi zdi, da sem pretiraval, da je vsega preveč. Ko spakiram v škatle in se zavem, kje in zakaj bom kupljeno rabil, pa se mi zdi vsega premalo. Ista zgodba.
Rok razmišlja enako. Ob približno tretjini robe, ki jo je spakiral.

Včeraj je deževalo. Grdo.
Danes se obrača na bolje, na hladneje. V gorah je tudi 6 m snega.
Obetajo se težki pogoji in nevarnost plazov. Vse kaže, da bo pot letos zato še daljša.
Ista varianta, ki me je lani z mrazom in vetrom v roki ustavila. Letos na to računam. Takega mraza pa ne napovedujejo.

Hša se je napolnila z Italijani. Midva z Rokom, Avstrijec in 10 makaronarjev. Za psiho ravno ni najbolje poslušat njihovo nenehno čebljanje, zato bo treba veeeeen. V gozd, na sneg. Glava mora ostat prazna.

Anchorage - ponedeljek

Po dnevu nabave in pakiranja je prišel praznik. Za Ameriko President's day (Bush je dobil torto), zame Skiing day. Olajšanje v mišicah, ki so bile zadnje mesece navajene delat, med potovanjem pa prisiljene sedet, je po 50-ih pretečenih kilometrih prevladalo nad prijetno utrujenostjo.

V družbi Roka in Antona, 54-letnega policaja iz Linza, ki se bo do Noma matral tudi na smučeh, so ure na progah okoli Anchoragea minile hitreje. Debata in smeh. Dobra volja in sproščenost sta v teh dneh predpogoj za miren začetek poti.


Edina slaba stran je vreme.
Odjuga je za pokrajino kot bolezen. Ampak star srbski pregovor pravi " jugo ni za dugo"! Meteorologi podobno. Do petka - potem pa ohladitev. Pa ne ekstremna.
Čimprej, tem bolje. Predolga otoplitev je nevarna, da na rekah nastanejo overflowi. Voda je zaželjena samo v beli in zamrznjeni obliki.

Led zaenkrat še drži. Rok je rabil adrenalin, pa je malo probal. Uspešno!

Ostal je suh.

Pulka je potovanje preživela skoraj cela. Ena majhna luknja v dnu, ki pa jo bom nekako zaflikal. Glede na to, kako na letališčih robo premetavajo, je to še dobro.

Danes bo treba spet v trgovine. Paketi, ki jih bom poslal po eskimskih vaseh, so zaenkrat še prazni.