Zavedam se

 Zavedam se svoje krhkosti.

 Zavedam se svojih meja. In hkrati, da je neskončnost brezmejna.

 Zavedam se, da sem.

 Iskalec poti.

Ne na Aljaski. V sebi.
In to me dela mene.
Zato je vredno!

Približki

Še štirikrat spat. Ob moji ljubi, potem pa...
Želja, da bi zadnji dnevi pred odhodom polzeli počasi, se ne bo uresničila. Spisek obveznosti in opravil je kot vedno, dolg. Predolg. Z umirjanjem spet ne bo nič. Tokrat so se sranja začela že malo prej. Ponavadi se, ko sem že tam čez. Na primer, danes ponoči je zamrznila voda v trgovini. Težave v rastlinjakih in podbobno...da jih le ne bi bilo. Manj trnov v mislih, lažje mi bo. Bomo videli.

Temperature in zima v hribih so bile (so še) letos idealne. Za približek kar me čaka. Zadnji celodnevni virtuali, zadnje spanje pod smreko, zadnji testi opreme so za mano.

Nekaj malenkosti bo treba spremenit, porihtat, sprejeti par odločitev, spakirat pa it.

Napokat želje, upanje, voljo, opremo, pa spokat. V znano neznano.

Zapustit toplo posteljo, probleme zamenjat za nove, obleč dvojne dolge gate, nataknit smuči in udejanjit destletne sanje.

Ob isk

Napetost narašča. Počutim se drugače. Nekaj je drugače kot ponavadi.
Napete strune vibrirajo drugačno glasbo. Bolj psihadelično, nepredvidljivo, mogoče celo nemelodično. Nekako nesmiselno. Če bi gledal s stališča "od prej".
Nejasna čustva so bolj v ospredju.
Poizkusi razlaganja so. In niso. V pravi ali pa v napačni smeri. To je enako.
In so razlike. Zakazanim uram ne dajem tolikšnega pomena kot trenutnim občutkom. Kot intuiciji. Sem in delam kar čutim. Iz dneva v dan bolj. Plazovi ustaljenih problemov se na srečo razbijajo nad balvani, ki jih nameravam prekobacati naslednji mesec. So intezivne preizkušnje. Razpršene v pršič. V belo bojazen, ki bolj kot svojo težo, z grmenjem ter pritiskom, zasipajo rdeče oči. In obačasno jemljejo dah.

Sanje o sreči se spreobračajo v potovanje. Znano, pa vendar popolnoma neznano. Sanje miru se krmijo z nemirom. Preteklost s pričakovanji.
Zadnjič, par noči nazaj, me je obiskal Tomaž. Njegov stisk roke me je vrgel. Iz sanj, iz pretvarjanja, v realnost. Zibal sem roko, umival sem dejstva. Spomin na "čudnega" prijatelja me je polil s slapom kamenja, rož, vina in snega. Bolel je. In hkrati zdravil.
Bil je kratek in bil je intenziven. Je pač čas, ko se sprašujem zakaj. Ko buljim v nabito praznino. Vase.
Najin odnos je bil na kratko, kratek. Pogled, stisk, objem in par modrosti. Poizkusi zakopavanj razočaoranj z lopato spoznanj. Njegovi vzponi (plezalni) in moji neuspeli poizkusi priti "nekam" so bili kot noč in oblačen dan. Občutki (predvsem o pomenu poraza) pa enaki:
" Vsak vzpon, vsaka pot, je zgodba zase. Po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa v potovanju še uživaš, ni kaj dodati!"
je dejal ko sem dvomil. Je dejal in glasno utihnil. Popila sva več pira kot bi smela. Popila sva vso resnico iz namišljene mize izkušenj.

Zbrskal sem se iz sanj. Iz tople postelje. Namesto na Pokljuko, sem se podal v knjigo.
Upam, da ne zaman. Da prebujanje ni bilo zaman.

Za občutek

Video - Aljaska 2011; Mike Curiak

Črnobel portret

Pač je v meni čas, vmesni čas, ko mi po vijugah begajo v glavnem iste slike. Z višjim pulzom, z vprašaji. Nimam kaj napisat. Ampak vseeno.
Med vsako drugo besedo Aljaska, vmes, tako za terapijo,včasih poslušam glasbo:

Aljaska...

Stokrat sem že šel po isti poti,
njeni milosti naproti,
sto in stokrat vse že vem.

Jaz poznam "vsak kamenček" na cesti,
nič mi ne leži na vesti,
čutim to in kaj potem!?

Kako naj se uprem skušnjavi,
iti spet po isti travi
te ljubezni ki mi pravi,
da bo še prišla nazaj?

Žalostna in prevelika
se mi vrača stara slika
in mi spet obljublja raj.

In bom spet kot blazen ji govoril,
mož besede in ji dvoril,
kot da prvič grem skoz to.

Celi dolgi tedni neprespani,
verzi, listki, znoj na dlani,
proti njej in vse za njo.

Rad bi ji rekel,
da podobe iz preteklosti so grobe,
da so vtisnjene narobe,
ampak ona to že ve!

Zlil bom črne črke iz iz soneta,
v belo njenega portreta
in si zabodel ga v srce.

(Bossa de novo: Črnobel portret)

Besed ne spreobračam. Podzavest jih enostavno ukomponira v bližajoče se dejstvo.
Taka je ta bolezen...

Brrr...

Bill mi je poslal tole:

Po presežku snega so Aljaski sedaj  ponorele še temeperature. Nekje celo rekordno nizko. Galena je na primer kraj, ki zmrzuje na načrtovani poti. Te številke so sicer v Fahrenhitih, tako da  -65 pomeni "samo"  -53,9 C.
Zdaj pa ni dileme. Ta dolge gate bo treba vzet s sabo!

Do štarta je še več kot tri tedne. Takrat bo prijazneje. Upam, da ne poletno. Da se ne utopim sredi zime.

Prekrito

Glede snega za priprave se letos ne pritožujem. Je tam, kjer ga potrebujem in ga je ravno prav. Ker se sam sebi ratrak mi prija, da ga ne mede pogosto. Včerajšnji pa je bil vseeno zaželjen.

Veter je v zadnjih tednih počistil krošnje dreves. Belo opojnost je zapihal v rjavo mučnost.

Smučanje po lišajih, iglicah, vejicah ni užitek. Ne prija in škodi smučem. Je pa trenje podobno tistemu, ki ga pričakujem na Aljaski. Garanje, ne gre pa nikamor.

 Včerajšnjo napoved sem preverjal na kraju samem. Jutranjo jasnino je počasi mlačilo,

 točno ob poldne pa...

 A ni to fajn :)

Trajalo je eno uro.
Snega ravno prav. Ampak spet je zapihal sever. Danes grem "ratrakirat". Upam da bo belem.
Noge so super. Glava tud. Še 35 dni.

Aljaska pa polna snega... :) ?!

Sem dobil pismo od Billa iz Aljaske:
"...as Puntilla and word from the Trail is snow, snow and more snow. For those headed to Nome even Ruby has 6 feet (nearly 2 meters) on the ground. I will update trail conditions as I hear..."
Potem pa še danes v Delu na zadnji strani:
"...Anchorage – Prebivalcem nekaterih mest na Aljaski jo je zima tokrat zagodla še bolj kakor ponavadi. Do mesta Nome s 3500 prebivalci na zahodu Aljaske je moral ruskemu tankerju Renda s potrebnim gorivom skozi več kot 300 milj morske poti in do poldrugi meter ledu utirati pot ledolomilec ameriške obalne straže (na fotografiji). Z dobavo so zamujali zaradi prejšnjih slabih vremenskih razmer. V ribiškem kraju Cordova je v zadnjih tednih zamedlo več kot pet metrov snega. V Cordovi, kjer so sicer vajeni snega, ne pomnijo..."
In kot kaže, bo letos drugače kot ponavadi.
Kot ponavadi. Vedno je drugače.
Samo še kakšna odjuga pride, ko bom tam...pa bomo plaval... pa bomo...
Živi bili pa videli.

Za vizualizacijo bom skoču na Tirolsko.

52

Še 52 dni.
Po mesecu zbiranja ter preizkušanja idej, po mesecu cincanja in zdravljenja manjših poškodb, sem hojo zamenjal za tek, krplje za smuči. Bolečin, ki so se po vsakem več kot pet ur dolgem treningu zagrizle v meče in stegno, kar naenkrat ni več. S tem tudi dileme ne.
Srce pove, telo odreagira.

Tako nastopi nova stara zgodba, vprašanje. Do kam bodo letos zdržale tetive, mišice, glava? Po šestih poizkusih priti v Nome s smučmi, po vsakem izmed njih, mi je bilo jasno, da s smučmi ne gre. Kolo je zakon, peš je opcija. Nisem kolesar, hoja me trga. Torej? Valjda, smuči.

In? Prilagoditi taktiko, razbremeniti um s končnim ciljem, zliti se s trenutnimi razmerami, s sabo, uživati zdaj, ukrepati zdaj. Če ne bo šlo s smučmi, ko sneg postane stiropor, bo šlo peš. Če bo utrujenost bezala bolečino, počitek. Kjerkoli, kadarkoli. Namesto koče šotor. Namesto ure občutek, namesto tekme pot. Čas kot omejitev zamnjati za čas kot zdaj.

Malo več opreme, malo več zaloge. Na žalost moje Ruth tudi tiste okoli pasu. Moj Spartatlon je pač mrzel. Mrzel in dolg.

Res bi blo fajn 50. rojstni dan praznovati na obali Beringovega morja.

Kakšna je možnost? Koliko šans je?

Ne vem. Ampak ena je sigurna. Ta, da grem!

Mogoče pripomore podatek, da so natančneje izmerili pot. Sploh ni 1800 km, le 1680 jih je!

Ponavljam:

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.

Zakaj?

Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

Bolezen je kronična

Ne telo, um je koordiniran na časovnico. Na severno jebalico, na Aljasko. Do zdaj me je pustil pri miru. Sedaj, ko sem vsako leto v tem času pakiral in jemal poljube na zalogo, me ponoči (in ja, že tudi podnevi) zasipa s snegom in govorečim vetrom, s slikami in ritmi. 

Bo minilo?
Za koliko časa?

Zakaj?

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred sedmimi leti označenim ciljem.
Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.
Zakaj?
Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v petih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.
Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.
Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.
Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.
Zato!
Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

Šestič

Letos so frekvence trzale v prazno. Pregrevanje ojačevalca zahteva občasne izklope, ohladitev in mir. Ampak ugasnjen ojačevalec je le škatla. Kdor se spozna na Hi-Fi ve, kakšna je njegova vloga in sploh kako pomembna je za končni efekt, za čistost zvoka.

Temu rečemo primerjava.

Nekje imam vgrajen odštevec. Včeraj je beležil:
300 days until ALJASKA
(7183 hours : 39minutes : 15seconds)

Lista prijavljenih je deset mesecev pred štartom polna. Polna znanih, enakomislečih, vračajočih se sanjačev. Snubcev zime in samote.

Sila, ki je lani ni bilo, je letos izrazita.

Čista.

To me poganja. Medtem ko stojim za blagajno, za računalnikom, za zaveso težav, ki so in ki jih slutim.

Ostajam sebi enak.

Marco v Nomu!

Aljaska 2009, konec tekmovanja, konec drhtenja.

Začetek tehtanja.

Cilj v Nomu sta letos dosegla le dva pešaka, Tim in prijatelj iz Brescie Marco. V začetku sneg, potem pa močni vetrovi so letošnjo preizkušnjo naredili epsko.

Sem zadovoljen, ker sem orkan opazoval iz naslanjača?

Sem pomirjen?

Drugi ja, jaz pa...

Spremljanje rezultatov iz Aljaske preko računalnika je iz prepotene misli prejšnjih let zašlo v dejstvo. V trenutkih, ko sta mraz in utrujenost drhtela telo, je vedenje, da me takole, kot to počnem danes sam, virtualno spremlja množica znancev, prijateljev, neznancev ...
Energija na daleč obstaja. Čista, oluščena.

In v čem je problem?
Spremljanje časa, rezultata in napredovanja, ljudi zavaja in jo fokusira v napačno, zame in še nekatere redke sotrpine, fobijo - kdaj. Zdaj bi že moral biti v Skwentni ... kolesarji so že v Finger lakeu ... preveč spi ... ali je še med polovico ...

Prenos misli, dragi moji bralci, držalci pesti, je na Aljaski hudo direkten. Po dveh dneh in nočeh, ko se telo počasi privadi na nov, no ne tako nov, način dela, glava sklene obroč okoli malega Jaza in začne.

Čas za bilance!

Zamrznjena čustva ob pogledu na polje puščic, ki so zgrešile svoj cilj, se postavljajo v vrsto. Shranijo se za nadaljno obdelavo. Brez primesi.

Bio čustva.

Zamrznjena prihodnost.

Danes.

Ne trpim. Kriza napačne strani nekega momenta je minila. Vedenje in videnje zadostujeta. Imena, napisana pod kontrolnimi točkami, so naslovi Zgodb. Nekih drugih, drugačnih ljudi.

The Fool on the Hill

(The Beatles)

Day after day, alone on the hill,
The man with the foolish grin is keeping perfectly still.
But nobody wants to know him,
They can see that he's just a fool.
And he never gives an answer .....

But the fool on the hill,
Sees the sun going down.
And the eyes in his head,
See the world spinning around.

Well on his way, his head in a cloud,
The man of a thousand voices,
talking perfectly loud.
But nobody ever hears him,
Or the sound he appears to make.
And he never seems to notice .....

But the fool on the hill,
Sees the sun going down.
And the eyes in his head,
See the world spinning around.

And nobody seems to like him,
They can tell what he wants to do.
And he never shows his feelings,
But the fool on the hill,
Sees the sun going down.
And the eyes in his head,
See the world spinning around.
Prvo mrzlo jutro po dolgem času. Območje, ko mi nosnice razširi vonj bližajoče se zime. Časa, ko preklopim misli in dejanja na sever, na Aljasko. V meni je ogenj, ki ga obvladujeta le mraz in samota. Pet let gori, opleta s plameni v srce in misli. In danes, v tem hladnem jutru opažam, da letos njegova moč ni več tako močna, izrazita.
Zmeden sem. Je znak ali le zatišje pred izbruhom?

Rok je doma

Prijateljev prihod v resničnostni šov smo pričakali prijatelji in seveda njegovi domači. Le peščica. Brez fanfar in šampanjcev, rdeče preproge in harmonik. Edino tako je prav. Blišč se skriva v dejanju. Čisto osebnem.

Prišla sta, Rok in njegov sotrpin - kolo.
Solze sreče v družinskem objemu...
...in čestitke prijateljev.

Tekmovanje brez nagrad!? To ne gre. Sin Matevž se je potrudil in očetu predal pokal. Pogled nanj bo vedno odnesel misel tja daleč.

Srečna Erika! Pa ne zaradi pokala (čeprav je na sliki tako videti).
V krogu domačih.
Za arhiv. Slika slaba, pozer dober.
Pa so spet popolni. Ni lahko za družino. In brez njihove podpore ni Aljaske. Nimajo vsi take sreče.

Bravo Rok! Samo to mi še povej: " Je bilo zadnjič?"

Naprej

Konec zgodbe ali konec poglavja?
Poglavja vsekakor. Zaključil ga je Rok, tako kot je bilo zamišljeno v scenariju. Le število nastopajočih "junakov" je prekleto malo. Sploh mi je žal, da tegale, na spodnji sliki, ni zaslediti v zaključku zgodbe.

Za analize ni potrebe. Vse je jasno. Vse, razen tega, kako ozdraviti odvisnost.
Gospa Realnost je kristalno čista. Gospod Ego pa išče v njenem sijaju popačenih odsevov in iz njih, kot Meta Malus in njej podobni, napoveduje prihodnost. O kateri seveda nima pojma. Goljufivi Filozof.

Zarečenega kruha sem se v zadnjih letih prenajedel. Zato se prepuščam postu.

Res pa je: Življenje brez ljubezni in pravih prijateljev je en navaden, povprečen blues!

To spoznaš lahko na veliko načinov. Tudi na Poti.

Presajanja

Prekleta podzavest! Učinek prihaja vsako noč. Prijatelju pomagam preko morja, preko cilja, v mir. Zbujam se premražen in utrujen.
Verjamem v sile, ki jih ne vidimo.
Verjamem v sile, ki jih čutimo!
Zate - Rok!

Čez dan pa v svet življenja, ki se prebuja.


Ko se zvečer usedem pred Tv, si rečem: " Saj to ni res!!" Ugasnem.
Ruth predava rožice. Prepuščam se sanjam.
Včeraj je bilo danes jutri.