PACIPRESA - od nekoč do danes: 1.del

PACIPRESA - CHAMAECYPARIS PISIFERA – Graškasta pacipresa

1. DEL - razvoj :2008 - 2012

Ko obiščem bonsaj center, iščem skrito. Vzamem si čas in brskam. Najlepši, a zato tudi najdražji primerki bonsajev ter prebonsajev skačejo v oči, nekateri, ponavadi na videz »nič posebnega« osamljenci, pa so založeni, skriti površnemu opazovalcu.

Tako je bilo tudi marca 2008 pri Crespiju. Destkrat sem ter tja, gor in dol, not in ven, pa sem jo našel. Prvi stik ni obetal. Po nekajminutnem obračanju, razgrinjanju preobilne krošnje, iskanju »žmohta«, pa je pulz narastel. Oči so našle vizijo, obetajoča pacipresa pa novega lastnika. Skriti potencial po stari, zaprašeni ceni.

Zame nova vrsta. Zato ima brskanje informacij o zahtevah in posebnostih prednost pred analizo in prvim oblikovanjem.

Chamaecyparis pisifera je v naravi 35 do 50m visoko, počasi rastoče drevo z obsegom debla do 2m. Rdeče rjavo lubje je navpično poudarjeno in razpokano. Rada ima veliko sonca, dobro odcedno, rahlo kislo zemljo, a je doboro prilaglodljiva na slabe pogoje. Žejna, žejna, lačna lačna. Novih poganjkov na starem lesu ne dela, prenizkih temperatur ne mara…oblika, značilnosti, naravne karakteristike…vse je pomembno. Podobna mora biti sebi, ne mojim neukim predsodkom. Cipresa je cipresa, hruška je Ljubica, čas je, da se pobliže spoznava. Najprej noge. Popolne niso. Nebarij je na eni strani perfekten, izrazit, na drugi pa površen, slab. Sama določaš prvo stran? Bova še videla.

Sloko, rahlo zavito telo (beri deblo), malo  previsoka, za popolnost ti manjka nekaj vej. Primarne so dodelane, stare in lepe, močana opora za sekundarne, terciarne in naprej. Zrela si.

Godna za stik, pripravljena za prvi korak v svet umetnosti. Dovoliš? Če nama uspe, se boš nekoč sprehodila po »Noelanders pisti«. To je najin cilj.

Potem čakam. Na dan in trenutek, ko začutim. Tvoj klic, tvoj DA. Prišel je kmalu, nekje aprila pred dvema letoma. Bila je nedelja.

Očiščen naberij je boljši. Dve veji me motita, kazita podobo. Iz spodnje nastane spomin (cut; jin), iz druge in vrha s cepilno smolo ustavim solze. S škarjami režem svetlobo, slačim in razkrivam. Do meje. Ne preveč. In ne premalo. Pokažejo se odmrte žile, poudarki zrelosti, znaki starosti. Očistim jih, zaščitim in zarišem na belo. Nekaj ur žičenja krepi zadovoljstvo.  Prsti sledijo linijam, um sledi očem.  Res si lepa, nekoč boš lepotica.

Dan se preveša v večer v česanju kepe korenin. Močne in zdrave, oprane izčrpanega substrata, postavim v ovalno, nizko in izrazno posodo. Idealno za kontroliran razvoj, primerno za oči.

Zadovoljno utrujen spijem pivo, postavim ozadje in pritisnem na EOS.

Oblikovana v prihodnost. Dajem ti čas. Dajem ti jesti in piti, dajem ti sonce, dajem ti srce. In ti se odzivaš, sprejemaš. Počasi kot znaš, potrpežljiva ter kritična.

Bolj te gledam, drugače te vidim. Tvoje poteze so vedno milejše, spreminjaš profil. Vitkost prvih dni zlagoma prekrije polnost. Krepkost krošnje kliče k spreobrnitvi. Tudi korenine hočejo več, posoda je premajhna, ne sovpada. Ni iz mode, le pretesna je.

Aprila letos te odrešim.

Potem, ne morem iz svoje kože, pa nastopi čas nestrpnosti. Hočem popolnost. Hočem izolnitev svoje vizije. Pozabim na bonsajizem, na pravila, na vse. Iščem lastno zadovoljstvo.

Iščem obliko, stil, eleganco, harmonijo, postaneš pika, razvlečena v črto, rez v moj del sveta, sveta umetnosti. Čutim, prihaja čas, prej kot sem upal, čas za prvo modno seanso, čas za Noelanders trophy.

Obrnjena v preblisku, s pomočjo kolegaTomaža H. Takrat, o koliko let nazaj se mi je zdela zakon.

Saj je bila. Ampak tako " mlada"...

Našel sem posodo, izrazno, nekoliko previsoko, našel sem bit, ki zadovoljuje moj ego, spremenil sem profil. Sedaj si razkuštrana. Zame lepa, prijavljena na ogled. Strici iz Belgije bodo odločili,če si primerna, dovolj izrazita, sposobna, da se postaviš na oder najprestižnejše razstave bonsajev v Evropi.

In bila je razstavljena. Izbrana med izbranimi. Moja.

SE NADALJUJE.....

Skadarsko jezero

Sanje

Naj bi brzdal svoje sanje.

Neraziskano področje, kjer nisem Jaz, kamor nimam vpliva.

Kako?

S tem kar počnem, razmišljam, delam vsak dan?
Z zgodovino sebe, ki je ne morem, ne znam in nočem izbrisati?
S spanjem brez sanj?

V sanjah ste VSI, ki se me dotikate, ste se me dotikali in se me boste dotikali v prihodnosti.

Zakaj naj to brzdam?

Lahko naivno razmišljam o pomenu sanj. Celo knjige o tem bi lahko bral. Pa jih ne.

Ker,
sanje so del mojega življenja.

Ki ga itak ne razumem.

Ali pač?

Spodnji dom mojega obstoja

V spodnjem domu mojega obstoja so se deželni glavarji odločili, no vsaj namen imajo tak, da bodo kljub recesiji premaknili meje moje, itak, osebne sreče, na spodnji rob.

Jaz, direktor samega sebe, jim seveda tega ne bom dovolil.

NIKAKOR.
In Nikoli. ( Nikola, če to bereš, nima to s teboj nobene zveze)

Zajedajo moj vsakdan s prisluhi ki jih ni, podaljšujejo hipotenuze navideznih trikotnikov z namenom, da bi njihova najkrajša daljica postala najdaljša daljica, ne da bi pogledali v matematićne priročnike.

Sploh.

Povrhu niso končali niti šole življenja.

Hkrati, ne vsi naenkrat, mi obračajo hrbet. In VEM da se mi smejijo v obraz. Tako pač ne gre.

Sploh.

V bistvu matematika tu ne igra nobene vloge.  Je pesek v oči voluharjem, spodjedalcem in grabežljivcem. Njim, podatalnim koreninojedcem, s spolzkimi komolci in prevelikimi zobnimi oz. protezami iz titana.

V bistvu so golazen, namenjena lastnemu sarkazmu, gnoj, ki ga po pršenju pred napovedanim dežjem, močno sonce enostavno izpuhti v nič.

In jaz, direktor samega sebe, sem sonce, ki deželnim glavarjen mojega obstoja sijem DIREKTNO v oči.

Očala ne pomagajo. Tu pač ne.

slika 1: sprehod po hodniku mojih možganov v času pisanja tega prispevka.  Avtor: jaz osebno

Danes sem vstal ob 4:50.

Sedaj je 16:10.

Jebiga!

p.s.: ala take objave na FB. Selfija ni sploh. Je pa čista resnica.

Zavetje

2003
Nekje na Yukonu, sredi ničesar, v vlomljeni baraki, pred dvodnevnim viharjem.

Ko najdeš zavetje takrat ko ga resnično potrebuješ, RAZUMEŠ!

In to se še vedno dogaja.

Objave

Kvaj zdej.
Učash ste bull u tale blog, zdej pa ubenga da b ruknu nazaj.
A to pomen ohka pišm kr vočm?
Aj bolš da ga ukinm?

ENDO MIKRO DIVIACIJA

ENDOMIKRODIVIACIJA

Spontanosti ovira je pojmljivost,

 Abstrakt občutkov, zavedanje, minljivost.

Preraščen razum preteklosti pokleknjen v sedanjost,

prosi cvet odprti,

naj zapre svoj čar očem metulju,

da videl več ne bo poti v prihodnost.

Prhut pojmljiv okoli barv

milo trese venčne liste,

že slep, polomljen, malo star,

spomin pozabe,

pelod nosi mimo bistva.

Pride dež in kmalu sneg,

iz cveta plod,

metulja le še bled spomin.

Predrte misli barvajo spokojnost

Resnice dejstev trgajo opojnost.

Opazovan, prezrt v resničnost. 

Bodi

Pridi na razstavo mojih sanj.

Bodi ob meni, ko vlečem mehko žico.

Bodi moja inspiracija. 

S stopali na zavori.

Bodi harmonija, 

buč v reki hrepenenja.

Bodi Ti,

 smisel mojega življenja!

Lirična pesem za Pio

V brezumju skladovnic,

 ki so jih postavljali dogodki preteklosti,

 v malti, 

ki jo povezuje sedanjst, 

v upanju, 

ki jo predstavlja prihodnost, 

na nagrbančen papir rišem tvojo podobo.

Z dobro ošiljenim svinčnikom

drsim po tvojih potezah srca!

Prihajam in odhajam

Prihajam sam.

V objemu dveh muz,

počesan s severnimi in južnimi vetrovi,

prihajam sam.

Bivam sam.

zadet od dveh injekcij,

podprt s trojnimi tableti,

bivam sam.

Odhajam sam.

premešan z Vami,

ki bili ste mi kamen al' opora,

odhajam sam.

Podrt,

podprt,

srečen in udrt,

kot sokol svoboden, 

hiter, 

duše in želodca poln,

zazrt v eno in edino,

v svojo,

eno in edino:

SMRT!

Ujetnice

Valentinovo

Hja,
 bi moral rože brat,
da moji dragi
zadostim ameriški
razvrat?

Pa jebenti ej, kje sploh si,
valentinova pomlad?

Namesto rože rdeče
dajem ti srce ljubeče!
Mož, ljubimec,
edini,
kakor tudi -  brat

(pa tko naprej..., ker te LJUBIM ne glede na datum)

Pravjo da bo sneg

Prejle sem šu dol posekat gun šavje. Ga j' nadelov čez let, da se je nad cesto 'ngavu. K' bo sneg, b' lohko  mel orngo,
Kje glih z brega.
 Drgač pa komej čakam da ga mau zamede. Dilce so že ornk presšene. Sploh na vem če glajt še deva. Pa jelnkamn sm založu, tko da mn bo gotov vsaj u začetk ornk popov.
Čev pa dž, poj j pa tko useen.

Moja BoBo

STOJIM

STOJIM NA OMARI, 

STARI IN TRDNI,

ODPIRAM PREDALE,

BREZ KLJUČEV, MOČI.

NE BOJIM SE VIŠINE,

 ŠTEVILA ODPIRANJ,

BOJIM SE POGLEDA,

SPOZNANJA,

DA NOTRI TE NI!

NISEM JAZ

Imam čevlje, nimam nogavic.
Imam idejo, nimam rešitve.
Imam smisel, nimam smotra.
Imam bistvo, nimam dejstva.
Imam čopič, nimam plantna.
Imam srce, nimam glave.
Imam holesterol, nimam  previsokega.
Imam avto, nimam kombija.
Imam zgodovino, nimam prihodnosti.
Imam prihodnost, nimam zgodovine.
Imam hišo, nimam bivanja.
Imam bivanje, nimam prostora.
Imam prostor, nimam svobode.
Imam svobodo, nimam denarja.
Imam denar, nimam sreče.
Imam ženo, nimam ljubezni.
Imam otroke, nimam ljubezni.
Imam ljubezen, nimam...
sori, ... napaka... napačen blog...

Nevidna sila

Nevidna sila, ki me vleče!

Namreč

Klimatsko gledano sedim v pozni jeseni.
Sneži namreč.

Življenjsko gledano objemam novo pomlad.
Cveti namreč.

Filozofsko gledano spajam sedanjost s prihodnostjo.
Vezivo je preteklost.

Klišejsko gledano sem še vedno isti Jaz. Isto ime in spol namreč.
Las imam vse manj namreč.

Biodimačno gledano sem nekje na meji. Zelo dinamičen in " bio što bio".
Što bih ja  bez mene namreč.

Športno gledano se prestopam naprej s pulzom pod laktatno mejo.
Vzdržljivec namreč.

Moško gledano nimam problemov s prostato in erekcijo.
Nič o teži namreč.

Versko gledano sem še vedno ateist, vendar močno verjamem vase.
Torej nisem ateist. Namreč.

Splošno gledano sem na splošno zelo srečen in zadovoljen.
Namreč.

Pesem dr. Kilgora: Nikoli ne podcenjuj jeseni

Postane šale so se zavlekle v infidibulum jesenske sivine.

Prebijajo ozmotski pritisk enoumnih celic, s svedri, nabrušenimi na vizije ( zelo trden material),

s kremplji navznot.

Kjer je NIČ.

S temperaturo blagega privdiha nevednosti krešejo iskre,

da bi zakurile ognje,

obrambo bodočih zim,

oddajale toploto.

V vesolje.

Področja vojn zamenjajo s plišastimi vzdevki anorganskih spermijev,

sposobnih prilagajanj v tem načrtovano  idiotsekm svetu,  s sejanjem semen žit,

ki obrodijo dvakrat letno.

                                          Enkrat seme, drugič pamet...  

itd...

itd...

je dejal Kilgore Trouth,

nesojeni nobelovec iz leta 1979.

Jaz pravim,

živela jesen,

živelo življenje!

MEDNARODNA RAZSTAVA BONSAJEV - MEDVODE

Drevesa, ki sem jih razstavljal:

CHMAMECYPARIS OBTUSA: nagrada za najboljši bonsaj po izbiri obiskovalcev

PINUS PARVIFLORA - ZUICHU

JUNIPERUS CHINENSIS

CHAMAECYPARIS PISIFERA

 

In še zmagovalno drevo po izbiri komisije: PINUS NIGRA, oblikoval in lastnik Nik Rozman

RAZSTAVA BONSAJEV - VABILO

Uvid

Malo zatem, tik pred zdajci,
v bistvu prav sedaj,
sem razširil obzorje in
uvidel.

Moje roke imajo pet prstov.
Premikam jih s svojo voljo
in podzavestno.

Odvisno kaj delam.

Oziroma sploh ne delam nič. (kar je zelo redko)

Razmišljam o sedanjosti in o prihodnosti.
Preteklost sem že doživel.

Rad imam krompir.
In ajvar.
Ljubim življenje, Bobo, otroke in prijatelje.
Ni jih veliko.

Ne hodim po brezpotjih.
Ker sem našel pot.

No, tolk o tem...

JAZ

Pa taka faca si bil..
Aljaska, pa noji , Ruth,  pa vrtnarija, Pa sploh...

...mi  je dejal mimoidoči.

Zavit v svoj svet. S kančkom fokusa v mojo preteklost je neveden kljuboval, vsaj mislil je tako, mojim vetrovom s severa.

Sedaj z juga.

Ker me kao pozna. Ker je bral, sva se ob pivu pogovarjala, je gledal net ...in zato ve.
Ker vidi moj spremenjeni, odebeljeni okvir.
Ker je razočaran,
da Jaz,
meni edini Jaz,
na pogled nisem več, po njegovem,
JAZ.

Ponudil sem mu očala, nekje sem celo zbrskal lupo,
rahlo razgrnil vse manj las na osiveli lobanji
in ga prosil če pogleda,
če lahko vidi
VZROK.

Dejal je, da sem res drugačen.

Eto, tako gre to.
V očeh nekoga,
ki ne ve,
da sem JAZ
eden in edini.

V vsakem pogledu.
Tudi njegovem.

Danes grem k frizerju!

Spet Egon

Z Egonom, mala baraba se v 3D obliki pokaže le občasno, sva imela tihi pogovor....
pravzaprav je bila tišina hrupna.
Na koncu sva se sporazumela.

Vrne se, če mu lahko verjamem, v bližnji prihodnosti.

Če ne bom shujšal, mi bo navil ušesa in, kar je skrb vzhajajoče, se nikoli več, ama res nikoli, ne bo vrnil.

Res ga imam rad.
Je del mene.

Nekoč sem mu rekel:
"Nikoli, nikoli, te ne bom razočaral"

Danes razmišljam o besedah.

Razmišljam o sebi,
ki sem izrekel besede.

slike sledijo jutri.

p.s.: včeraj je bilo jutri, in danes je jutri in jutri bo jutri....

in danes je danes:

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. 
Po  petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. 

Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.

Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade niti koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. 
Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. 

Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. 

Prekrivanje je prikrivanje. 
Je pesek v oči.

Zavedam se časa. 
Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasadah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. 

Uživam v  unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj       ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. 

Z namenom.

...sem zapisal pred štirimi leti.
in še vedno stojim, flikam, ljubim! 

Dandanes

S sabljo,
na srcu kovano,
nad ščinkovcev krošnjah,
nad potuhnjeno rodnost  neplodnega pogana,
nad Njega
ki ga ni,
nad opaž prihodnosti,
obok prihodnjih dni.

S pepelom v oči,
bolan od alergije,
z zaseko polno maščob,
s svastiko čez oči,
hrkajoč v burji nevsakdanjega vskadana,
gledam dnevnik v slušalke namišljenih zgodb,
peljem srečo na vozu prevoda lastnega sebe,
kot seno,
balirano v MI,
verjamem,
a ne vem,
da nismo prodani!


A,
en sam podlež,
zvit v kačo
piči, sika,
če je treba
tudi nogo domačo,
Sreča!
Ne vidi,
v kruh zapečeno naroda kračo.

Boemske puščice v srce,
v slike,
bonsaje,
vsakdan,
Ljuba moja,
rad te imam!

In boli me patak za nizkotne, bežeče pojave.

Jebemti da res!

AMZS, DARS, POLICIJA - prošnja

Guliver, galjoti,
srebrnina, zlatnina,
črn audi,
avtoceta,
umik,
180 na poti.

Hočem  DOMOV!

Živ.

Brez žmigavca v nebo.

p.s:  Prosim nadrejene da pregledajo vse črne audije. 

Po nekajmesečnem opazovanju sem zaznal, da jim ne delajo smerokazi,
da imajo pokvarjene sklopke in motorje, vozijo namreč konstantno 160 km/h in več,

vozijo samo po levem prehitevalnem pasu,

in utripajo jim dolge luči

Kar se tiče izpuhov v primerjavi z VW me ne zanima.

Hvala za odgovor.

Rajko

BONSAJI MISTI

VABLJENI !

Lolek in Lola

Ljubezen, stara 23 let.
In ko mene več ne bo (sicer bom še vseeno),
bo Lola neznance presenečala z izrazitim
Dober dan!
Ona misli resno.

Jaz nikoli.

In to ne pomeni da sem neresen!

Nič...in vse

Nič ni iluzija, vse je res.
Prej ali slej.
Oziroma nekoč ali potem.

Nič ni rumeno.
Sploh če je belo ali rjavo.
Lahko je tudi črno.

Nič ni pomembno.
Vse je nepomembno.
Razen tistega, kar je zelo pomembno.

Nič je nič.
Vse je vse.

Vmes, tako, malo po ovinkih,
vijuga  življenje.

Rdeče?
Iluzorno?
Prehitro?

In sanje so dovoljene!

Če...

Kalibrirane poteze vsakega momenta ojačajo posluh Egona,

če ležiš na kvači in na pol spremljaš dogodke minulih trenutkov na TV, obglavljenih z redaktorji ( ali kdorkoli so že),
če hodiš po mahu, ki je vsaj desetletje bil boj med vlago in soncem,
če namesto zaseke na polnozrnat kruh namažeš ajvar,
če se vsedeš v senco, zamižiš in vidiš sonce,
če prdneš, ne da bi te bilo sram (Mercator),
če rečeš prijatelju: ej stari, rad te imam,
če zamižiš, vidiš svoje otroke, in ti preteče solza sreče,
če sanjaš o preteklosti,
če stopi skozi vrata in ji rečeš - LJUBIM TE!,
če sanjaš o prihodnosti,
če čutiš - da si sem Jaz, še vedno svoj Egon!

p.s.: moč čustev je obratno sorazmerna od zgoraj navzdol

in še bi lahko dihal...

Šekspir

Ni me sram. Nisem pa zadovoljen.
Pravzaprav sem nejevoljen.

Zredil sem se.
Osem kil od povprečja zadnjih desetih let.

A zakva?

Nekaj izgovorov bi našel, pa ne gre tako.

Na primer:
- preveč jem
- ne gibam, muvam toliko kot sem, ko sem treniral za Aljasko (niti približno)
- vsak čas bom 54 (let)
- hrana ni več, kar je bila
- ...

Pritiska imam za izvažat, holesterol je na meji,
glava pa počiva v miru.

Mislim da je v tem problem.

Vse mi dol visi,
razen kadar stoji.

Brigajo me politika, begunci, včerajšnji sneg...

Ne tečem.

Plazim se po obronkih svoje sedanjosti,
z dioptrijo na +2 gledam  vse strani
in iščem bodalo,
ki bo prebilo trenutni balon Nejaza.
Budalo,
mislim...

Ali Sem?
Ali Nisem?

To je vprašanje.
Shakespeare ni imel pojma.

Aljaska...

Včeraj ponoči je moj um v meni prebudil veter s severa.

Zaseden v sedaj,
ob dveh ponoči,
malo zatem ko so nekateri, eni znani, večina neznanih,
pritisnili na pedala, oprti na palice,
koordinatno v McGrath, podaljšano v Nome,
zarili psihofizične sposobnosti v Zimo,
mi je od leta 2003 do 2012 piš severa sedemkrat trgal notranjost,
sledil sledem kreacije osebne preteklosti zaznamovane z divjino, snegom, neskončnostjo in bistvom.

1800 kilometrov od Knika do Nomea,
počez čez divjino Aljaske,
IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Sedem vlečnih konjev ene osebnosti,
sedem poizkusov,
sedem zgodb...

Nobena dokončana.

V pršenju dežja zunaj, se preobražam v zahod,
ki je prav tako deževen,
se tresem v preobilici dobrega
in miniaturno trpim.

Da nisem.
Da sem!

Sedem palčkov.
Nihče mi jih ne more vzeti.

Sedem orgazmov moje Biti.

Eni pridejo prej, drugi kasneje... a so prišli.
Vedno prezgodaj.
A prišli so.
V objemu tistega, kar sem poleg svojih - LJUBIL.

Danes?
Povišan pritisk in nedokončane sanje.
Ljubezni so druge.
NIČ SLABŠE.
LE ČISTO DRUGAČNE!

Ti obračaš, 
življenje obrne!

Srečen sem!
Tudi brez tebe,
Aljaska!