Scenarij

Eno samo potovanje.
Iskanje vzrokov od kje hudiča gon po Aljaski. Zakaj?
Bil sem v Avstraliji, Južni afriki, Peruju, celi Evropi, odprt za prevzem, za zlitje. Bilo je drugače kot doma, zanimivo, a nikjer ubitačno. Brez udarcev v sredino, brc v kalup. Razen tam, v divjini. V snegu, mrazu.

Zdaj vem, da ni dežela ali pokrajina, da niso ljudje tisti, ki me obračajo. Bistvo se skriva v nečem drugem. Nevidno očem. Zastavljen virtualni cilj Nome je le točka, sicer končna, željena, do katere se pride, če se gre. Enostavno neskončno gibanje. Zapleteno, prepleteno doživljanje samega sebe. Odločitev pomeni dejanje. Reakcija splavi akcijo. Brez sugeriranja politike, ekonomije, gospodarstva in podobnih poglavij vsakdanjega, običajnega, dnevnega manipuliranja. Skok iz kalupa, prestop v realnost. Življenje.

Ostane le slalom med vratci, ki vodijo vase. Iskanje idealne linije, prilagajanje hitrosti. Polna in edina koncentracija na trenutek. Ker so vsi trenutki tam enaki, skoraj enaki, se jo del s časom, začne se po dveh dneh, velik del, obrne navznoter. Takrat nastane film, ne 3D, 4D, ki ga ni mogoče posneti, nastanejo občutki, ki jih ni mogoče opisati. Dokumentarec sebe, ki odpira oči, predvsem tisto, tretje. Podlaga za scenarij prihodnosti.

Ker pa se v ta scenarij kasneje vmeša vse preveč pisateljev in kritikov, počasi njegova moč uplahne. Umik. Kam? Seveda nazaj na Aljasko.
Razum sporoča, da prihaja čas za oddajo. Scenarija namreč. Še ena priložnost, potem pričakujem film. Viden v svoji dvorani. Nemi film.