Alajska 2003 - 2.del

Nenana - Manley, 160 km

Kripa, ki je nekoč bila avtobus, nas na štart pripelje s peturno zamudo. Na dnevno luč spominjajo samo še detalji na zahodu. Hitro se preoblečemo, obtežimo z opremo, hrano, čelkami in ob 18:35 - gremo. Sneg je suh in trd, mraza pa -20 C. Z Branetom sva dogovorjena, da bova čimdlje tekla skupaj. Ob morebitnih nepredvidenih okoliščinah bo varneje in lažje. Roku se smeji, ker  je prvih 5 km ob trasi cesta. Že po petih minutah izgine v noč. Andrej gre svoj tempo. Je tip, ki potrebuje malo spanca. Noč je njegova moč.

Ob enih zjutraj sva z Branetom utrujena in zaspana. Skuhava si juho, iz spalnih vreč in ležalnih blazin narediva posteljo. Do petih zjutraj tresoče spiva po obrokih. Mimo pride Andrej in pomudruje kako je prav, da je treniral ponoči. No, zjutraj sva ga vseeno našla, kako pod grmom v bivaku smrči. Ker nimava pojma koliko kilometrov je za nama, pobožno upava, da bova v Manleyu do noči. Mraz ne popušča, snega pa je vedno manj. Če je smučanje po tundri brez snega prava muka, pa Rok toliko bolj uživa na trdi podlagi.

Gre počasneje, kot si želiva. opoldan srečava domačina s pasjo vprego.

" Ejga, kolk je še do Manleya"
"50 milj"
" Ne me jebat"

Ne me jebat je potem do cilja največkrat izgovorjen stavek, včasih v celem dnevu skoraj edini.
Računava da bova na tooplem okoli desetih zvečer, Rok malo prej, Andrej malo kasnje.
Pa nisva. Sploh se ne ustavljava in sva čisto tiho. Samo vlečeva pulko, gledava v temo in čakava na odsev hišne luči. Ki ga seveda ni in ni.

Ob dveh zjutraj prideva do table - Manley 8 milj (13 km)!
Ne me jebat!!!

Do sedmih zjutraj, ko rok že naspan nadaljuje pot, se v spanju, loveč ravnotežje, do konca zjebana privlečeva do koče, kjer je kontrolna točka, toplota, hrana in spanec.
Po 26 urah brez predaha, končno toplota, hrana, lizanje žuljev in spanec na tleh. Kot bi bil v najboljšem hotelu.

Okoli poldan naju zbudi Andrej. Iz izmučenega telesa razberem bolečino in žalost. Trebušna kila, ki je bila doma še čisto majhna, je postala večja in boleča. prenevarna za nadaljevanje. Težko je končati, a druge ni. No ja, je. A življenje je samo eno.

ALJASKA 2003 -1. del

15 let. Petnajst let od prvega stika z Aljasko.
Bilo je takole:

Testiranje opreme, ure in ure (in ure) treningov, zbiranje denarja in obljube domačim, da se vrnemo živi in zdravi, je spravljeno v torbah in glavah. Začenja se tekma za naše duše. Rok s kolesom, Andrej peš, Brane in jaz s smučmi na in čez Alajsko. 1800 kilometrov od začetne do zadnje točke. In vse vmes.
Aljaska je sever in Amerika, zima in cilj. Na lasten pogon premagati pot ki poteka po trasi znamenitega tekmovanja s pasjimi vpregami čez Aljasko od Anchoragea v Nome. Dolgih 1800 km.

A nikoli ni tako kot si zamisliš in želiš. Začelo se je z novicami o zimi, kakršne na območju Anchoragea ni bilo že 100 let. Ni snega, reke so nezamrznjene in je nenormalno toplo. Zato  je organizator prisiljen prestaviti štart 500 km severneje proti Fairbanksu, v vas Nenano. Velik del trase bo potekal po rekah, predvsem Yukkonu, nato pa po klasični trasi v Nome. Letos zato "samo" 1300 kilometrov. Sama ravnina (kar se je izkazalo za laž) in sama divjina.

Štirje slovenci  in še 29 kameradov z vsega sveta smo pripravljeni na boj. Bitko z razdaljo, mrazom, samoto, časom in predvsem s seboj.
Štart: 23. februar 2003.
Za adaptacijo in pripravo imamo devet dni.
Organizator nam za štartnino 500 USD nudi dostavo naših paketov s hrano, baterijami, rezervnimi oblačili...na dve kontrolni točki, za vse ostalo moramo poskrbeti sami. Logistika je pomembna in je tukaj problem. Fej, kako drugačna je hrana tukaj, kako neokusna ali zanič. Razdeliti jo moramo po kalorijah, predvidenih dnevih, po etapah... Nakupujemo, poizkušamo, pakiramo, razpakiramo, spet nakupujemo...Vse je ena sama zmeda, pa še začeli nismo. Kako naj vemo koliko dni bomo tolki milje do prve in potem druge vreče? S seboj bom vlekli 25 - 35 kg hrane in opreme, kuhalnike, šotore, spalke... Mislimo si - bolje več kot premalo, kar je za preživetje pametno, za naše vlečno telo pa rahlo preveč, kot se bo izkazalo.

Danes sva se z ženo eno uro pogovarjala.
Zato je moja žena,
Zato sprehajava isto gaz.

A KVA?...pes'm za lahko noč

Če mam mrzvo med prstmi u rokah,
al pa da me hajca u spodne štante,
če me šraufa u vampu,
kp imu floskule med učmi,

č' je zjeban hrb't,
pokvekana gležnova kost,
k' vidm zelen' kjer beu,
k' šnirncov na morm zvezat ne da b' se usedu,
k me moja ajfra da s'm kil preveč prdelov,
k me fotel' bl prvlač k pa adidaske...
...

S'm dons pomislu,
Rajko ejga,
staraš se!

A KVA?

P.s.: 
kr je reku je reku

Kaj sem spoznal na Aljaski

...vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. 

Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo.

In odmrznejo v toploti optimizma. Drsečega, na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. 

Ž I V E T I

Stopinje

V snegu se poznajo stopinje.
Če jih ne izbriše veter, zapade nov sneg, ali uniči plaz.

V življenju se poznajo stopinje,
če jih klešeš s srcem v ljubezen.

Do sebe, do svojih, do narave, do prijateljev,
do sočutja do vsega živega.
In neživega.

Teh stopinj
vetrovi, sneg, plazovi, valovi...
ne morejo izbrisati,
nikoli.

Odlomek št.1

V glavi topa praznost. Slama. Prah, ki se razsipa pri vsakem premiku in raznaša nemajhno, vibrajočo bolečino iz križa  v možgane. 
V praznino. V udih majhna, a pulzajoča utrujenost. 
Splošna slika kar sem. 

Sam.

Vosek na petkovo popoldne. 

Tako sam, da bi svojo samoto na debelo mazal na kruh.

Kruh pa leži, stoji, se sprehaja... bogve kje v času.

Moj kruh?

Izvoz v Francijo se bo razgubil v neki majhni, privlačni zakotni trgovinici Provanse. 

Ga bo kdo kupil? 

Vonjal ga bom v Savoje. 

 Požiral bom slino in si slikal užitek, kako mi večkrat prežvečen spodbuja tek in mi še vedno topel, nato in zato, v želodcu dela toploto. 

Daje mi energijo.

Diši in hkrati odddaja.

Ti  si moj kruh!

p.s.: pisanje ne odraža trenutne resničnosti. Beri - odlomek št.1

Še pomnite tovariši?

Zabijam

Zabijam deske v prepih,
izločam zrjavele žeblje.

Diham ritem, spremljam vdih,
pazim prste in udarce,

še sreča,
da ni nobene megle.

Cajt

Pismo ejga, gledam gun fejsbuk...vsi so u hribh,en še smučajo al pa plezajo zravn, drug nek'j kopujejo,tret slikajo otroče al unuke, se sekirajo zarad polit'ke, pa nauš vrjeu da se en koplejo u morju, pa tko..., benti ejga... 

Sm se prašou ke pa kva sm sploh jest?

Zgeda da nimam glih tolk cajta al pa ga drgač, mrbit narobe, štekam?
Mrbit pa čist narobe furam?

Sej nism fouš. 

Da neb gdo mislu.

Mn pa da rajtngo.

Guno - OSEBNO!