Bilo je takole:
Testiranje opreme, ure in ure (in ure) treningov, zbiranje denarja in obljube domačim, da se vrnemo živi in zdravi, je spravljeno v torbah in glavah. Začenja se tekma za naše duše. Rok s kolesom, Andrej peš, Brane in jaz s smučmi na in čez Alajsko. 1800 kilometrov od začetne do zadnje točke. In vse vmes.
Aljaska je sever in Amerika, zima in cilj. Na lasten pogon premagati pot ki poteka po trasi znamenitega tekmovanja s pasjimi vpregami čez Aljasko od Anchoragea v Nome. Dolgih 1800 km.
A nikoli ni tako kot si zamisliš in želiš. Začelo se je z novicami o zimi, kakršne na območju Anchoragea ni bilo že 100 let. Ni snega, reke so nezamrznjene in je nenormalno toplo. Zato je organizator prisiljen prestaviti štart 500 km severneje proti Fairbanksu, v vas Nenano. Velik del trase bo potekal po rekah, predvsem Yukkonu, nato pa po klasični trasi v Nome. Letos zato "samo" 1300 kilometrov. Sama ravnina (kar se je izkazalo za laž) in sama divjina.
Štirje slovenci in še 29 kameradov z vsega sveta smo pripravljeni na boj. Bitko z razdaljo, mrazom, samoto, časom in predvsem s seboj.
Štart: 23. februar 2003.
Za adaptacijo in pripravo imamo devet dni.
Organizator nam za štartnino 500 USD nudi dostavo naših paketov s hrano, baterijami, rezervnimi oblačili...na dve kontrolni točki, za vse ostalo moramo poskrbeti sami. Logistika je pomembna in je tukaj problem. Fej, kako drugačna je hrana tukaj, kako neokusna ali zanič. Razdeliti jo moramo po kalorijah, predvidenih dnevih, po etapah... Nakupujemo, poizkušamo, pakiramo, razpakiramo, spet nakupujemo...Vse je ena sama zmeda, pa še začeli nismo. Kako naj vemo koliko dni bomo tolki milje do prve in potem druge vreče? S seboj bom vlekli 25 - 35 kg hrane in opreme, kuhalnike, šotore, spalke... Mislimo si - bolje več kot premalo, kar je za preživetje pametno, za naše vlečno telo pa rahlo preveč, kot se bo izkazalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar