Nedelja, še ena, ki to ni sploh

Tako kot skoraj vsak dan, me je tudi danes notranja ura vrgla pokonci že ob štirih zjutraj. Težav s poležavanjem nimam, naspan sem, ker praviloma svet, ki ga vedno ne razumem, zapustim že pred deseto zvečer.
Fotografiranje bonsajev mi je prebudilo stari čut po lovljenju trenutkov skozi leče, vendar z mojimi očmi. Ker so se zadnja leta poti od pritiska na sprožilec do končne slike bistveno spremenile, pa tudi skrajšale, sem se malo poglobil v fotolaboratorij. Delo v temnici (če odštejem zgodnjo uro) je zamenjal računalnik.
Pia šopa jazz. Škoda, da ob teh slikah ne znam podati vsaj še zvoka. Kamo li občutkov.

Za začetek sem zadovoljen. Je pa trajalo, da sem se prebil skozi osnove Photoshopa. No, popolnosti tu ne bom iskal. Ker jo že na drugih področjih iščem zaman, se tega tu enostavno ne bom lotil. Glih tolk, za mojo dušo.

Vrtnarska sezona je končana. Z jutrišnjim dnem do februarja zapiramo trgovino. Pauza. Zato je treba naredit še analize, pa plane, pa...Ni kaj. Nedelja je primerna za take zadeve. Vmes pa navijat za naše biatlonce, pa tekače...

Ej, zunaj je spet tema. Pa sem si obljubil, da bom šel danes laufat...Eh ja.