Tri dni

Ko sadež dozori, odpade. Če ga kdo ne najde, zgnije. Vsa njegova sočnost izpuhti. Tako je tudi z izzvi. Ko je adrenalin na delu, ko bi ... takrat je treba. Sicer celofan lahko agonijo želja podaljša, a to ni to.
V zadnjih treh dneh sem zaužil plod. Tri leta sem čakal. Nisem ga hotel utrgati na silo, niti ga potolčenega pobirati. Enostavno sem ga ujel. In šel.
Od doma. Peš, z nahrbtnikom vode, hrane, cunj in spalko. Obremenjen s sabo, zategnjen. Tri dni gora. Instant nadomestek za Aljasko. Trening za Aljasko. Psihoterapija. Jaz in moj psihopat, ops, psiholog (op.: avtor psiho ideje je Modri)

1. dan; Mošnje-Stol-Golica-Dovška baba-Mojstrana-Vrata; 14 ur

Prvi koraki, še v temi, na ravnini asfalta so bili zmeda trdega gibanja, prilagajanja na 13 kilogramski nahrbtnik in dvomov o sočnosti zagriženega sadeža. Slike ni.
Z višino se je vse zamenjalo. Občutki, strast in pričakovanje. Nastopila je moč. Hoditi počasi ne znam. Prehitro ne smem, nočem omagati, ker je ovinek dolg.

Odkrhki Stola. Napaden od zadaj.

V koči delata Ruthina teta in stric. Kava za vola ubit, pa štrudl, pa smeh. Pol urce, ravno toliko, da pade pulz in kava razdrma degene.

Smer - Golica

Vse skupaj je le pot. Zavita, razdrapana, gor in dol. Kot Življenje. Če ga hodiš, seveda.

Pogled pa občasno plaho uide v smer "jutri" ...

in v smer "pojutrišnjem".

Ko grem mimo jamadorijev buljim, ko grem mimo rož, se mi kolca po Ruth.

In tako dalje. Po dnevu pride noč. Po drvenju počitek. Dva kilometra pred Aljaževim domom v Vratih sem sprejel vabilo nadstreška trenutno osamljenga vikenda. Boj se rose! Kdo je že to izjavil?

Ob 4h me notranja ura brcne v pogon. Naprej.

2.dan; čez Luknjo-Dolič-Hribarice-Sedmera-Komno-na Konjsko sedlo; 13 ur
Urica po temni cesti. Prihajajče barve so ravno pleskale severno steno Triglava in prve plezalce (zgolj slučaj, da je ravno tedaj Jan vstopal v Prusik-Szalayevo smer (sine - čestitam!!!)) .
Prestar kozel z drugačnimi načrti sem oddrvel proti Luknji. Predvideni časi dostopov v naših hribih ne veljajo.

Poljub v daljavo in naprej. Na Dolič. Poti so lepše, ko si sam. Ko rečeš živjo ali dober dan mrzli skali, buhteči roži ali začudenemu kozorogu.

Čaj in štrudel (EPP:teta Betka na Stolu dela boljšega) in z vetrom naprej.

"Piha mrzel veter, diha mi v obraz, skoz' zaprte veke, tečem skozi čas..." poje A. Mežek. Kako prav ima! Na Hribaricah se zbirajo oblaki. Kot vedno. Preplah brez kosti. Ne kot vedno.

Gore so žive. In ne zaradi ljudi. Počitek ob žvižganju malih debeluhov, ki oznanjajo nevarnost vsiljivcev okrog njihovih domov je prijetnejši od tistega v kočah, kjer množica prepotenih jamra nad cenami čaja, vode in piva. Svizci ne odvijajo čokolade in za seboj ne puščajo smeti.

Sedmera jezera so pač biser naših gora. Vode pa v nekaterih vedno manj. Ljudi vedno več.

Pot proti Komni je bila vrooča, pa vseeno enkratna. Zavetje ruševja, divjih macesnov, vonj in zvoki neokrnjene narave. Sama koča na Komni pa šok. Preglasni junaki, vrli planinci, ponosni nad uspešnim pohodom, nadaljujejo slovensko tradicijo "šnops pa pir". Zato sem špagete zbasal na hitro. Naprej, proti Bohinjskim vrhovom.

V območje muflonov in orlov.

Konjsko sedlo, 1780 m, v zavetju zadnjega ruševja. Priprava na počitek. Čas popolne meditacije.

Samo ležim, gledam ples oblakov in menjavo barv. Tako prazen, tako poln. S počasnim prihodom teme mi z brezhibnim nizkim preletom kralj orel ta dan še zadnjič dvigne utrip. Kot bi mi hotel nekaj povedati!?

Da so jutra v gorah pravljičana, še vedno drži. Nisem romantik, ampak tole ...

3.dan; Vogel-Rodica-Črna prst-Kobla- Soriška planina-Jelovica-doma, 15 ur

Brez misli, s prevročim soncem v čelo, s premalo vode in neusihajočim navdušenjem so ure izgubljale pomen. Glava počasi zaznava bližajoči se dom. In z njo tudi noge. Čutim, da sem.

Počasi v doline.

Na koncu še slabih osem ur po že večkrat prehojenih cestah Jelovice. Preizkus za Aljasko. Ko bi že počasi nehal, je treba naprej, le še 50 km. Korak za korakom.

In vrnil sem se. Spočit. Deske so na svojem mestu.