Malo sem se skrival. V predavalnici brez klopi, poslušalcev in luči, tam kjer nevidni učitelji praskajo po zraku, ki je prostor-čas, rišejo poudarke in vedno prezgodaj odidejo v noč. Pospravljam in urejam ujeto na kup spoznaj, na vedno večji stožec, ki ga bo treba, nekoč, ko bom znal, iz sobe prestavit na prosto, na sonce. Ure napetega zadovoljstva zamenjujejo ure raztresenega ugotavljanja, da je premalo, brez pomena, imeti svoj kup, sedeti na njem in brez točnega vedenja kaj bi z njim, zapravljati čas, prostor-čas. Ne zavidam tistim, ki sedijo na svojem kupu denarja in z vrha tulijo da so srečni.
Vsak po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar