Veter

S severnim vetrom prihaja mraz. Vonj po zimi trga barve z dreves, lomi suhe veje in sporoča milijonkrat videno. Ljudje pa še vedno ob kavi nerazumevajoče drobijo o vremenu, ki ni normalno.

Severne sunke dojemam ponoči drugače kot podnevi. Od vetroloma davnega leta 1984 in podiranja rastlinjakov naslednjih deset let, mi nočno trkanje odlomljenih vej na okno spalnice dviga pulz. Spanja ni. Izkušnja za celo življenje.

Ko pa hodim, kot včeraj na primer, višje v hribih, močnejši in mrzlejši taisti poslanec v dušo prinaša mir, nekakšno ravnovesje. Vonj po Aljaski. Zver se prebuja.

Potem pa razumi, če moreš. Veter, mene.