Do sonca in nazaj

Ruth teče od doma do Ajdovščine. 100 km preizkušnje. V megli in s soncem v srcu.
Jaz pa v srcu sonca nimam. Sem ga moral povohat od blizu.
Iz megle je rosilo, iz por znojilo. Divjanje duše na meji blaznega. Dokler...
...počasi slike ne dobijo barv. Pulz pade, temperatura tudi.

S krpljami, za smuči ga je spodaj še premalo.

Navzgor, gor, proti soncu.

Pozdravit zadnje macesne, poslušat veter, tulit v mili mraz.

Gledat divjanja, motit gamse, sedet vase.

Preganjat sivino, barvat počutje.

Pozdravit sebe.

In sneg, in sence.

Mir in višino.

Prej in potem.

Stokat od sreče, zavijat kot volk.

Med tisoč kontrastov, tisoč oblik,

pod desetino praznih vrhov.

Leže,

in stoje.

Z ovacijo metežev, mirnostjo skal in dreves,

odtisi svojih stopinj,

plesočimi oblaki,

igranjem svetlobe,

in pozdravnim govorom prijateljice zime.

Potem pa nazaj v temo.

Z napolnjenimi baterijami in nogami v krčih.

P.S: doma sem pozabil stativ, obe zaslonki sem pa imel odprti do konca :)