Turno - prvič

Zima ne preseneti samo slovenskih cestarjev. Tudi macesne, stare, izkušene dedke, stoječe ob poti na Debelo peč.
Včeraj je bila 'šajba'. Drpajsanje po pokljuških cestah mi bo prej ali slej presedlo, zato posebni dodatki, turno smučanje a ne, odpirajo okna.
Malo dvomov, skrb za smuči, nesigurnost na začetku sezone...ampak jebiga. Gremo probat. Za začetek na Debelo peč. En tak uvodni smučarski sprehod v gore.

Čas odhoda je bil odvisen. Ura pozna. Sonce v novembru ima še moč. Na srečo je bila zadnja noč ta prava, sicer bi ostal samo pri ideji.

Mrežce so razdevičene. Debela peč pa nedotaknjena. Ne moreš da verjameš. Je pač tako, da je slajše risat špuro in vijuge v nedotaknjene prsi gore...

Če ni nikogar, bolj samozavestno na glas pozdraviš osamelce,

domače vrhove v daljavi,

in zakolneš v 'coklo'!

Pa še, če se ne mudi, če tempo ni odvisen od ure in sopotnikov...sediš, stojiš, srkaš dokler ti paše.

Kje lepše? Čisto gor, al' skoraj dol?

Nima veze. Biti nekje vmes, videti! Uživati trenutek.

Trenutke.

Do cilja, do vrha.

Ta vmes, pa še pride na vrsto.

Pogled na Dovško babo. Tam je Ruth.

Smuka z vrha je bila uživaška. Nadaljevanje pa mučno. A noge so vzdržale, da o glavi ne govorim.

Misli pa so vseeno uhajale. Prijatelj Tomaž v Himalaji... Zdrži žival! Kot že tolikokrat, kot znaš le ti!