Takrat grem

Tole je v Poletovem uvodniku izstrelil Jaka Lucu :

"Ko dnevna doza Šmarne gore ne zaleže več, vsaj ne več od dnevne pomiritve, ko si želim osvežiti vsakdanje navdušenje ob pogledu na ženino čudovito čokoladno rit, ko želim na novo in razmeroma na hitro in vseeno kakovostno stvari v življenju postaviti v smiselno perspektivo, ko se želim odlepiti od miselnih kombinacij in manipulacij, s katerimi se ukvarjam, tudi ko spim, ko želim na novo ugotoviti, ali je bolje obogateti ali umreti med poskusi, da bi obogatel, ali preprosto živeti, ko se želim med vzpenjanjem srečati sam s seboj, ko želim, da se fizično telo in duh, ki mi pogosto uide med oblake in tam zida gradove, srečata na pol poti in jo potem skupaj mahneta proti vrhu in po klobasi nazaj proti vznožju, ko se želim zviška sam pri sebi peteliniti, ko želim razvajati samega sebe in se prekopicevati po samo pričaranem udobju, ko želim samega sebe prepričevati, da poznam skrivnosti, ki jih drugi ne, in tudi če jih, me čisto nič ne briga, ker jih tisti trenutek poznam bolje in globlje in mi je dovolj, da samo jaz tako mislim, ko se želim v egoističnem miru in nemiru, s katerima nikogar ne motim, spomniti, podoživeti ali znebiti misli na dogodke, za katere me je kdaj morda sram, sem jih pa v nekem trenutku nujno moral storiti, če sem želel verjeti intuiciji v dobrem in slabem in tako na koncu vedno priti ven na dobrem, ko želim opraviti z egocentričnimi spori, ki so na koncu od sprtih strani izmučili le mene, ko se želim posmehovati kondukterskemu zelenemu suknjiču resetiranca, ki je bil prej moder in potem oranžen in nenadoma nič več oranžen, ker je začelo tovarišico gradbenico odnašati, spodaj pa je vedno nosil črn puli in se je končno izkazalo, da je vedno bil prepričano črn, ali bel, ko se želim sam pri sebi zmrdovati nad tajkuni in njihovo logiko neinovativnih, zabitih, manipulativnih lokalcev in belonogavičnikov, ko mi postane jasno, da je v resnici najslabše biti pripadnik tako imenovanega srednjega razreda, saj se na eni strani kapital druži s kapitalom, na drugi pa mojstri preživetja z obrobja vedno preživijo in imajo ostrejši in širši kot opazovanja družbe in so zato pogosto lastniki preprostih, a resničnih misli, saj se v eksistenčnem boju ne grabijo za materialne dobrine, ampak sami zase, ko mi še bolj postane jasno, kako nujna sta sprejetje zakona o malem delu in pokojninska reforma in kako bebasti so referendumi, kakšna maloumna poraba denarja so, ko se želim nasmihati drevesom in se mi nasmihajo nazaj in to vemo samo jaz in drevesa, ko želim poslušati ptice in ignorirati avtomobile, ko se režim tajnemu združenju pritrjevalcev, ki magistrsko odkimavajo drugim, ko se zgražam in zavidam goldmanovcem hkrati, ker so sicer res nategnili in še nategujejo ves svet, a so si šampionsko rešili riti in očitno vedo, da če je že drugim ne more, jim jo bo vsaj njim vedno s tiskanjem denarja reševala administracija katerega koli ameriškega predsednika in se bodo s tem še naprej delali norca iz vseh, ko se trudim razumeti vzpone BRICEV in posledice za evropsko predstavo o življenju, ko želim na novo razvozlati preživetje s soliranjem, kolikor je soliranje pač mogoče, ko mi povsem postane jasno, da mora človek biti lastnik dela in proizvodnih sredstev ali pa bo vedno rjul v prazno, in predvsem, ko si želim, da bi mi burja razpihala misli, in se spet počutim kot človek ob začetku civilizacije, takrat, takrat grem sam v svoji družbi, takrat vidim daleč in vidim svetlobo in svobodo, takrat grem na Nanos."

 Jaka je lopov. Tat misli. Sicer bi malenkost drugače napisal, pa mi ni treba.