Somewhere over the ...

Govorim med vrsticami.
Prevečkrat.

Na primer,
"Somewhere over the rainbow".
Ass-ociacija na čudovito melodijo.
Vključiš podzavest, poslušaš:
"....ooou, somewhere, over the rainbow..."
kako lepo zveni. Večini se film besedila tule konča. Nadaljuješ z :
"... na na nanana naa na.....sky is blue... na nana nanana...",
s približkom sestave sklabe. V smislu melodije.

Poslušaš večkrat, pa se poglobiš v besedilo:
(če ne gre pomaga google)

Ooooo oooooo oooooo
Ooooo oooooo oooooo
Somewhere over the rainbow
Way up high
And the dreams that you dreamed of
Once in a lullaby ii ii iii
Somewhere over the rainbow
Blue birds fly
And the dreams that you dreamed of
Dreams really do come true ooh ooooh

Someday I'll wish upon a star
Wake up where the clouds are far behind me ee ee eeh
Where trouble melts like lemon drops
High above the chimney tops thats where you'll find me oh
Somewhere over the rainbow bluebirds fly
And the dream that you dare to,why, oh why can't I? i iiii

Well I see trees of green and
Red roses too,
I'll watch them bloom for me and you
And I think to myself
What a wonderful world

Well I see skies of blue and I see clouds of white
And the brightness of day
I like the dark and I think to myself
What a wonderful world

The colors of the rainbow so pretty in the sky
Are also on the faces of people passing by
I see friends shaking hands
Saying, "How do you do?"
They're really saying, I...I love you
I hear babies cry and I watch them grow,
They'll learn much more
Than we'll know
And I think to myself
What a wonderful world (w)oohoorld

Someday I'll wish upon a star,
Wake up where the clouds are far behind me
Where trouble melts like lemon drops
High above the chimney top that's where you'll find me
Oh, Somewhere over the rainbow way up high
And the dream that you dare to, why, oh why can't I? I hiii ?

Ooooo oooooo oooooo
Ooooo oooooo oooooo

Oooo...

Od sebe je odvisno, kako ga dojameš. Besedilo namreč.  Se poglobiš v  ooooo-je in hiii-je etc.,  se presedeš v zadnjo vrsto ali si rečeš " šta je pesnik htio time da kaže" (malo opravičilo, ampak nekdo dobro ve, kaj TOČNO pomeni izpeljanka (ali več nekdojev).
Torej, podzavestno pozabiš na čudovito melodijo in podzavestno obremenjen zbijaš zvezdice v srce drmajoči skladbi.
Tu lahko končaš.
Ali pa greš na jutjub, pa da vidim kva za en tumpo tole smrka:


Prvič vidiš?
Stokrat slišano??
Kaj sedaj?
Odvisno od lune, razpoloženja, horoskopa, od tega s katero nogo si vstal, od otroštva, od moči, ki jo premoreš za gradnjo zidu pred sabo, od mavrice... kako sprejmeš, dojameš, vskrkaš in podpišeš "čudovito" (če je še čudovita) melodijo.

Predlog.
Kupi original CD. Kupi Hi-End aparature, najami strokovnjaka, da ti fršterkarijo postavi "u nulo", vsatvi  CD v fensi predvajalnik, ugasni luči, našponaj in...
... in če boš spolzel mimo vsega zgoraj opisanega,
boš užival(a).
V glasbi,
in besedilu ( ki IMA, vseeno ima), nekaj Over the rainbow,
v vesolju občutkov.

In Israel je umrl. Ste videli pogreb? Obraze pogrebcev?
Zakaj?
ZAKAJ?

Pa si spet zavit v mrežo spoznanj, ki niso, kajneda, vedno pravšnja!

Rileks = relax =
še enkrat:

BOLJE?

vse je v tebi,

pa če si ( al pa nisi)...

Brain Damage

The lunatic is on the grass

The lunatic is on the grass

Remembering games and daisy chains and laughs

Got to keep the loonies on the path

The lunatic is in the hall

The lunatics are in my hall

The paper holds their folded faces to the floor

And every day the paper boy brings more

And if the dam breaks open many years too soon

And if there is no room upon the hill

And if your head explodes with dark forbodings too

I'll see you on the dark side of the moon

The lunatic is in my head

The lunatic is in my head

You raise the blade, you make the change

You re-arrange me 'till I'm sane

You lock the door

And throw away the key

There's someone in my head but it's not me.

And if the cloud bursts, thunder in your ear

You shout and no one seems to hear

And if the band you're in starts playing different tunes

I'll see you on the dark side of the moon

"I can't think of anything to say except...

I think it's marvellous!

HaHaHa!"

bY pINK fLOYd

A.haha, K... HA,ha

Pojmi in pomeni se po letih dozorevanj ne spreminjajo. Face pač!
In  bit, pojem stabilnosti,  nima s starostjo nobene veze.
Nimam bradice, zelenih las, niti harlija...
Imam srce

Družina

In vračam se k bonsajem.
Ker so izraz. Izrazi vsega, kar je v meni. Vseh občutkov in počutij, ljubezni, napak, hotenj, sklepanj, kompromisov, poskusov, okušanj, dela, užitkov, sprenevedanj, goljfij, znanja, poudarkov, sreče, bojazni... Vsega, kar je bilo v danem trenutku v in na površju mene, v konicah prstov, povezanih z IN. In povezanih z naravo. Ki je hudičevo bolj v meni, kot denar in politika.
Eno vsebujem, drugo me obdaja.
...ločiti seme od plev...
Čakajoč na vodo. Na sneg.

Družina

je izraz. Je povezanost.

Usklajena, z napakami.

Namernimi in nenamernimi.

Vsaka veja ni in ne more biti na svojem mestu. Ne sme biti.

Prazni prostori med individumi so NUJA.

Preplet korenin tudi.

Čas, neustrašni proizvajalec, v trenutku zgrabi niti ZAČETKA ter ga vleče v edino smer, proti KONCU. Vse vmesne preobrazbe so le odtenki odločitev, dogajanj in naključij (ki jih ni), ki komaj opazno, čeprav imaš občutek da pomembno, vplivajo na, kakopak, KONEC.

Ki ga brez ZAČETKA ni.

Šteje pa samo kar je vmes. Če si zraven.

Bonsaj je izrazna umetnost.

Zame seveda.



Na drugo stran

"Prodal " sem velik del sebe. Obdržal sem dušo. Ranjen sem, pa ne krvavim.
Oddana preteklost je naenkrat naredila prostor, veliko luknjo v zapletenem črevesju obstoja. Izstopila je skozi kloako (mogoče rektum) "navidezne" bolezni, imenovane posel. Na kratko povedano (za tiste ki imate svoj Prav), posral sem se.
Ko se poserejm, se vedno počutim bolje. Oljašano.
In smrdi.
Na pol, delno in skoraj čisto prebavljeni "včerajšnji" vnosi skozi ne eno, odprtino glave, so oddali svojo moč, energijo, namen, telesu ter umu. Vsebujoč dobro in vsebujoč slabo.

Enkrat (če) se zaveš nekontroliranega kopičenja viškov, napak, pomanjkanja, strupov, nepotrebnega..., položiš dlani na senece in prdneš. Zadnje vetrove. Na prostrost, v širno vesolje. In če si sam, če ni nikogar da bi zavohal, se smrad pomeša s čistostjo zraka, se redči in se dviguje..., se izgubi v vesolju. V neskončnosti.
Takrat je čas, da se zaveš, ne svoje majhnosti, svoje Edinosti. Je čas da zamenjaš tako vnos, kot vsebino in odprtino za vnos Energije.
Ki je hrana. Za telo.
In duha.

Bolečina ima drugačen pomen.
Ljubezen tudi.
Denar sploh.
In smisel!?
Večna dilema koraka po stopnicah na goro brez vrha. Proti soncu.
Višje gre, hladneje je.
Višje gre, svetleje je.
Diha!

Vsak korak je Sedaj. Spodaj je megla, zgoraj je...???
Nima veze,
Srečen sem, da korakam!

...see you on the dark side of the moon...  :)

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. V petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.
Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade ni koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. Prekrivanje je prikrivanje. Je pesek v oči.
Zavedam se časa. Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasdah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. Uživam v njeni unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. Z namenom.

Ham-sa.

Brez slik

Dragi Modri in podobni...
Ko te nevidna sila, ketere pomen ti je v življenje parazitsko zajedel  "požrešno bakterijo" , brez katere tako ali tako ne gre (pa naivno misliš da ja), da gloda korenine, da vsako jutro čutiš veneti liste, celo odmirat veje, pozabiš da sonce sije za fotosintezo. Za zeleno mašino. Boriš se za koreninski sistem. Črpaš kapljice, odmiraš, poganjaš. Poganjati, poganjati, živeti... ti kljuva v obloženi lobanji. Tudi ko ne razmišljaš, ko ti "dol visi", ko spiš, ješ, ljubiš, pleveš, oblikuješ... Črpaš kapljice vode, znoja in krvi.
Takrat pozabiš na internet, prijateje (prijatelji so, ki zavohajo dim), sonce, Aljasko, glasbo... Na Vse smisle, ki si jih naivno gojil iz mladosti, katerim si verjel, za katere si dihal. Ker si pozabil, da si vržen v sistem preživetja, kamor krutost zahaja, nevidna zaradi tvojega mižanja, podnevi in ponoči. S polno košaro bacilov, bakterij in ostalih sesov.
Predolgo se zanašaš na svojo "moč", na nesmrtne ideale, na BIO program. Namesto da bi uporabil protiSTRUP, da bi vzel šprico, da bi....
Da bi se prilagodil.
Ker sam, če pač nisi tak, ne znaš, ne zmoreš zapirati vrat ter oken nevednosti. Ne podnevi, ko ti črne informacije (in bogami tudi vsem Vam) iz sodobnih komunikacij non-stop servirajo črne scenarije, kamo li ponoči. Ko ne moreš spat.
Takrat se trudiš dihat. V barvah. Če se le da.

Zato ne pišem.
Ne morem.
A zakaj?
Poskušam dihat.

Življenje je kurba. Če ga hočeš živeti, moraš, enostavno MORAŠ, bit kurbir.
Raje

Pazi!

Še ena v levo

Prispodobe

So me same prispodobe:

sem kot odvezano tele,
sem kot odtrgan bik,
sem kot zarukan vol..

Kot da nisem človek. Ampak ena bolj ali manj rogata žvala.
Ki pase zeleno, cvetoče.
Ko.
Če?

Sem meso, ki razmišlja.
Neužitno. Prežilavo, mastno, prestaro.

Vseeno človek.?

Meso, polno močnih kosti z ahilovo tetivo.
In včasih šibkih živcev.

Sem enoceličar. Celica, imenovana Raje.

Sem bonsaj. Močno zakoreninjen v navidezno lepi posodi. Ožičen po svoje.
Postavljen na sonce.
In pod polno luno.

48 ali 50?

Vidim

Ob isk

Napetost narašča. Počutim se drugače. Nekaj je drugače kot ponavadi.
Napete strune vibrirajo drugačno glasbo. Bolj psihadelično, nepredvidljivo, mogoče celo nemelodično. Nekako nesmiselno. Če bi gledal s stališča "od prej".
Nejasna čustva so bolj v ospredju.
Poizkusi razlaganja so. In niso. V pravi ali pa v napačni smeri. To je enako.
In so razlike. Zakazanim uram ne dajem tolikšnega pomena kot trenutnim občutkom. Kot intuiciji. Sem in delam kar čutim. Iz dneva v dan bolj. Plazovi ustaljenih problemov se na srečo razbijajo nad balvani, ki jih nameravam prekobacati naslednji mesec. So intezivne preizkušnje. Razpršene v pršič. V belo bojazen, ki bolj kot svojo težo, z grmenjem ter pritiskom, zasipajo rdeče oči. In obačasno jemljejo dah.

Sanje o sreči se spreobračajo v potovanje. Znano, pa vendar popolnoma neznano. Sanje miru se krmijo z nemirom. Preteklost s pričakovanji.
Zadnjič, par noči nazaj, me je obiskal Tomaž. Njegov stisk roke me je vrgel. Iz sanj, iz pretvarjanja, v realnost. Zibal sem roko, umival sem dejstva. Spomin na "čudnega" prijatelja me je polil s slapom kamenja, rož, vina in snega. Bolel je. In hkrati zdravil.
Bil je kratek in bil je intenziven. Je pač čas, ko se sprašujem zakaj. Ko buljim v nabito praznino. Vase.
Najin odnos je bil na kratko, kratek. Pogled, stisk, objem in par modrosti. Poizkusi zakopavanj razočaoranj z lopato spoznanj. Njegovi vzponi (plezalni) in moji neuspeli poizkusi priti "nekam" so bili kot noč in oblačen dan. Občutki (predvsem o pomenu poraza) pa enaki:
" Vsak vzpon, vsaka pot, je zgodba zase. Po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa v potovanju še uživaš, ni kaj dodati!"
je dejal ko sem dvomil. Je dejal in glasno utihnil. Popila sva več pira kot bi smela. Popila sva vso resnico iz namišljene mize izkušenj.

Zbrskal sem se iz sanj. Iz tople postelje. Namesto na Pokljuko, sem se podal v knjigo.
Upam, da ne zaman. Da prebujanje ni bilo zaman.

Pogovor

Konec pogovora.

Pesem za Lidijo

Pozvonim.

Neverjetno!

Zaslišim svoj glas:

" Kva je??? Kdo spet remeti moj mir?
Ki ga ni!
Kdo je,
jebenti,
ki me moti??"

Pogledam čez balkon,
čez ograjo balkona.
In vidim sebe.

Kako z rokami v žepih,
sklonjen odhajam,
od mraza zapet,
razočaran.

Da me ni doma!

p.s.: zadnjič, ko sva se zadnjič srečala, nisem bil slabe volje. Samo nisem vedel, kako se bo končala diagnoza.

Prodam!

V skladu s seboj prodam svojo dušo.
Je moškega spola, čeprav nenehno uhaja na žensko stran.
Neukrotljiva, se pravi divja.
Brez toleranc, pokvarjena in zahrbtna.
Prelahko vodljiva, prehitro zamerljiva.
Natrenirana (zato velikokrat poškodovana), samosvoja, nevidna, razburjeno vzburjena in hkrati hladna.

Preračunljiva ter previdna,
koaksialno sebična,
perverzna in dvolična.
Do vseh,
samo ne do mene -
stična.

Poročena s podzavestjo, a ji je flirtanje z zavestjo mnogo ljubše.
Ne glede na to, kar snema televizija,
o čemer se zgražajo angeli.

Skratka.
Prodam jo.
In ne me jebat s kakšnimi butastimi ponudbami ala nizka cena...menjam...če daš zraven... etc.
Samo keš. Samo euroti.
Na primer, če bodo zelene barve (euroti), mora kup zgledat približno takole:

Kar pomeni, pogajanja od tu naprej so možna.
Ponudba je prav tako lahko zelena.
Ker kar naenkrat v belo ne verjamem več.



Ajde folk!

Star slovanski pregovor pravi:

"Boljš Rajetova duša v glavi kot ranjena žival v spalnici!"

Pa še tole. Ker sem pošten.
Duša je po moje povezana z drugo, v nekaterih ozirih sorodno, a v bistvu čisto drugačno, indeferentno dušo. Zato kupca opozarjam, da obstaja nemajhna (beri velika) možnost zavračanja v obliki seps, bluvanja in pobega.
Kar ne upoštevam kot reklamacijo.
Prodaja v smislu OBČUTENO - PRODANO!

Dostava vključena v ceno.



ponudbe pod:
komentarji

Marko, luna in vino

"Duša in Jaz, žvižgava rakom,
kot riba na suhem,
hlastava za zrakom..."

...sem pripravil omako za jutri. Neko specialno. S Portovcem in začimbami.
Prijetno se bo podala k slastni glavni jedi. Ki bo... eh, eh... z zelenjavo.
Skozi slabo tesnjena balkonska vrata (okna na južni strani ni), skoraj polna luna pazi na vibracije, ki jih povzročajo glasba, vonjave in moja draga. In vino prijateljev iz vipavske doline dodaja žmoht. Jedem, besedilom ter občutkom.

"...up je šel po vodi..."

Andreja, fax prijateljica od Ruth, je žena od Damjana. Damjan igra bas. In dela vino. Vsak čas bosta, če že nista, postala dedek in babica. Življenje teče. Čeprav ni voda.
Ni niti vino.

"...sami dobri ljudje,
kamorokoli se uzreš, sami dobri ljudje..."

O snegu pa ne morem. Ker snega še ni.
Čeprav je že december.
Po moje bo jutri že novo leto.
Danes sem bil v veliki trgovini. Nakupoval sem hrano za jutrišnjo papo. Trgovina je bila tako polna ljudi in božičkov, da sem takoj ko sem prišel domov, pogledal na koledar.
Piše, da jutri ne bo novega leta. Ampak bo to gotovo pomota. Ljudje se obnašajo, vreme pač ne, kot da bo. Novo leto namreč. Ali vsaj Božič.
Mogoče pa bo konec sveta. Ne vem. Televizije ne gledam, cajtngov ne berem, kavk v hribih pa ne razumem. So pa razburjene.
Mogoče bo pa res le konec sveta.
Ali pa imamo vsi kao obletnice?

"...berem časopis, berem brez strasti..
berem ti z oči, mene v njih več ni...

Drugače, kar ni nič drugače kot pred letom in pol, me boli desno meče. Zatečeno je. Po moje, imam spet GVT ( beri globoko vensko trombozo), po moje letošnja zima ne bo, kar bi mogla biti.
"..adijo Aljaska::?"
Moram k zdravniku.
Žnj.
Tokrat ne k psihiatru. GVT je prizaneslivejša od depresije.
Razen če ne rukne do konca.
Kdo ve?
Tako gre to!

Več vina spijem (Damjan, hvala), manj boli.
Okus omake pa se zaradi odprtih idej, časa, začimb, spreminja in spreminja.
Meso čaka v hladilniku.
Zelenjava tudi.
Jutri pride. Kot ponavadi, iz vzhoda.
Vse za boljši jutri...

"...kriva je luna,
ona je s tabo..."

Razmišljam o prijateljih.
Nekaterih ni več. Kriv sem jaz, kriv je razvoj, kriva je politika.
Jebi ga.
Kogar ne povozi čas, ga povozi vlak. Ne glede na to, na koliko postajah se je ustavil.
Ne vlak. ON! Povožen. Zakopan. Pozabljen.
Nič ni večno.
Razen sreče. Te pa ni in ni.
Mogoče na naslednji postaji?

In kdo je Marko? (glej naslov bloga)
Marko je Brecelj. Nekoč smo ob njegovem rjovenju razbili pol kina na Jesenicah. On je bil Buldužer, mi pa najstniki.
Marko je pil viski, mi pa rum s koka-kolo.
Marko danes pije primorsko vino.
Rajko tudi.
Dvorane ni, zato je ne razbijam.

Razbijam iluzije. V PRAfaktorje.

In sploh nisem pijan.
Čeprav vem, da eni mislite drugače.

Če si zadet, tako, od življenja,
je vino kamilica.

...bil sem sam,
sam v gozdu,
v gozdu želja,
v gozdu besed..."

Predtem bomo imeli hladno predjed, nato juho, po mesu z omako in zelenjavo (ki ne bo kar tako), pa še nekaj tort.
Prej, vmes in potem, bomo pili vino.

Kajti,
v vinu je resnica.
In ta je stara že 33 let!

SLano pecivo

Pecivo za praznike. Ki so državni, cerkveni...so pa tudi osebni. Testo zamesiš po receptu drugih. Ponavadi. Če hočeš, le če hočeš, pa iz istega pofla lahko narediš čisto nekaj svojega. Recimo, da si na pecivo na koncu ponosen. Hvalijo ga, ki ga okušajo.Se ti zdi fajn. Enkrat pa recept pripopaš na vesoljni net. Da bo še kdo užival.
Jasno se kmalu pojavijo komentarji. Razno razni. Na desni pa je še glasovnica za Najrecept leta:

" odlično, hvala za recept! Glasujem, abosolutno ZA"
" joj, meni pa ni uspelo, bom pozkusil še enkrat,  je ful zanimiva različica peciva, ki ga je uporabljal že moja babica..., glasujem ZA, ker poznam avtorja"
"jaz bi pa namesto sladkorja uporabil sol, - nikakor ZA"
"kaj se gre avtor? Misli da je iznašel toplo vodo..., potem pa misli da bom še glasoval..."
"poznam avtorja, zato vsekakor NE"

In tako, kakor se spodobi, dalje. En kup razburjenja zaradi enih navadnih piškotov.
Ker imamo različne okuse, ker smo ujeti v lastne okvire, ker peciva zaradi sladkorne ne smemo jesti, ker redijo, ker...
Ljudje pokažemo zobe. Ki grizljajo, grizljajo.
Pa ne mislit, tudi pecivo po omenjenem receptu. Čeprav ponoči, naskrivaj.

Seveda se tole nanaša na določena dogajanja v zadnjem času. Tisti, ki mislite na politiko, imate prav. Tisti, ki mislite na Ruth, imate tudi prav. Tisti, ki mislite na bonsaje, imate prav tako prav. Tisti, ki spoh ne mislite, imate najbolj prav.

Lažnive zvezde

Takole, med višjim in visokim pulzom, poslušam glasbo. In razmišljam.
I-pod in ego si izmenjujeta mnenja. Jebeta se v glavo in ne poslušata.
Drug drugega.
Če bi bil obremenjen s politiko, ta je baje najpomembnejša ta trenutek, a ne?, bi moral nekatere komade na Levo ali Desno izločit. Ob poslušanju, ob teku.
Rekel bi si - kako moreš?, pa taka faca si bil... pa tko naprej... preklopil bi naprej.
Ampak, obremenjen s pulzom, ne s politiko, s časom, ki je mejnik mojega ( ne boš verjel, tudi tvojega) obstoja, me barve od rdeče do bele,oranžne in rumene modre, i tako dalje, sploh ne zanimajo. Samo
B E S E D E!
Samo sporočila.
Ki jih po nekaj urah v breg, po out of "real" word, dojameš.
Vzameš. Ali izpljuneš.
Odvisno od dotika.
Ne od tega, kako si dojel Tv dnevnik in naslednjega dne pogovore.
Nestoječ na piki obremenjenosti.

LAŽNIVE ZVEZDE

Lažnive zvezde - prazne svetle pike; pobegnejo na črni nočni svod, človek pa obstojiš osupel spod, zazrt v obraz odsotnosti velike. Lažnive zvezde - sanj vsakdanji kruh, kako so daleč in nedosegljive, a vendar kdor je živ, od njih je živel in jih pozna podelane od muh. Lažnive zvezde - setev so prekleta; kdor jih je na prihodnjo pot sejal, kolne plevel, ki obenj se zapleta, in v zvezde rjove, ranjena žival. In vendar v temnih mlajevih nočeh pogled jih žejen po obnebju išče; in če se zaiskri otroški smeh, se reče: kakor bistrih zvezd prgišče Zoran Predin P.s.: politika je kurba (star pregovor!) p.s.s.: ker nisem kurbir, ne grem na volitve

Pajčevine

Odkar pomnim, se mi lepijo čez oči.
Mislim tiste, čeprav ne smo tiste, ki se nahajajo v višini oči.
Hodim po poti, ali po makadamski gozdni cesti, in redno s trepalnicami obiram viseče, lepljive nitke. Opažam že nekaj let, opazujem in merim. Problema se bom lotil znanstveno. Ugotovil bom zakaj pajki vlečejo nevidne črte ravno na višini 170 cm od tal. Ne nižje, ne višje. Ravno 170 cm. V višini oči. Mora biti razlog! Če je, ga bom našel, majke mi!
A so pajki povezani s politiko? So našuntani? Zlobni? Natančni?

Če se je kdo že srečal s tem problemom ali ima kakšne podatke, teorije ipd., lepo prosim za pomoč.

Deja-vu

Separacija razmišljanj je izvrgla tri velike in dva majhna kupa. Prah, ki se je dvigal v krošnje žejnih dreves, je končno izpral dež.
In kaj naj sedaj?
Kam z odpadki?

Samo en dan...

Juhej dnevi so opla. Pia v objem iz tujine, Jan v objem iz družine, Miha ostaja tu in tam.

Jaz tudi.

Kuhal sem zelenjavno lazanjo in navijal Nord.

Že vem zakaj.

Samo en dan je ostal, samo en dan.
Oddajamo ostale, mi gremo drugam.
Danes krademo vsi,
danes smo žival, lastnine več ni.
Dobili smo možgane od divjakov
In krila za let do oblakov.
Naj pade sonce v ocean,
Nad nami bruha naj vulkan,
Za nas je dost, da imamo
Moč in znanje, s čimer sanje

In mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo,
Da je zadnji dan in zadnji dan,
Ta zadnji dan ne zdi noben.

Milijon mašin na nitroglicerin grmi v nas.
Ni sile, ni dnarja in ni ga vladarja,
Ki bi nas ustavil in zamenjal obraz.
Preden vstanem, se ozrem,
Zdaj je uničen vsak problem,
Dvigujem roke in telo,
Na vrh vesolja v zvezde gremo

In mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo, da je zadnji dan.
Naj spijo ti, ki ne vedo...
Nas napaja divja B mashina se ne vda.


Se ne vda...
 
Ko se je glas Tomaža premešal v bešamelu besed,
so mi pritekle solze.
...naj spijo ti, ki ne vedo...
nas napaja T mašina se ne vda!

Pomoči

Po senenem nahodu, depresiji in vročem, vročem poletju, boleče razpoke, ki so pokazale poškodovane korenine, osvežuje občasni dež. Z dežjem se topijo hranila. Pognale bodo nove. V preplet starim. Preživelim in odmrlim.
Mesece brez spanja počasi menjajo sanje pričakujočega potovanja. Ista knjiga, ista zgodba, 7. poglavje. Ko odvržem majico spremljevalca, se zavijem v puhovko.
Čez en teden bom stal pod Akropolo, ob strani moje ultramaratonke, pazeč, da odsanja REM, da se nepoškodovana zbudi v Sparti.
Dajati, razdajati, pomoč. Kot povsod, pretiravanje pelje v bolezen.
Sprejemati pomoč, umetnost med kdaj, zakaj in koliko, da ne presekaš niti Biti.
Brez obeh ne gre.